Sredi leta 2005 je izbruhnila afera Peklar: nekdanji predsednik nadzornega sveta Telekoma Leonard Peklar naj bi se namreč s pomočjo Antona Majzlja, nekdanjega predsednika uprave Telekomove hčerinske družbe Mobitel, okoristil z več sto tisoč evri. Sumijo ju, da jima je pri transferju denarja s fiktivnimi posli za Mobitel pomagala švicarska družba Bados Consulting, povezana s Peklarjem. Tožilstvo je že pred dvema letoma in pol na ljubljansko okrožno sodišče vložilo zahtevo za preiskavo, toda na sodišču pod vodstvom Andreja Barage je postopek iz nerazumnih razlogov blokiran.
Po mnenju tožilstva kaznivih dejanj nista storila le Leonard Peklar in Anton Majzelj, ampak še trije Slovenci in dva Švicarja. Peklar, predsednik upravnega odbora svetovalne družbe Socius, je obdolžen napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja, nekdanji prvi dolgoletni mož Mobitela Anton Majzelj pa zlorabe položaja. Tožilstvo preganja še Mirana Krambergerja, nekdanjega direktorja Telekomove hčerinske družbe Siol (pozneje je soustanovil telekomunikacijsko družbo T-2), tudi zaradi suma zlorabe položaja. Istega kaznivega dejanja je zaradi poslov, povezanih s Peklarjem, obdolžen Krambergerjev naslednik na čelu Siola Tomaža Berginc. Irena Zarnik (vodja finančno-računovodske službe pri Sociusu) ter Švicarja Paul Brunner in Herman Wolfgang Schaeffer pa so obdolženi pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja. Osrednjo vlogo v kazenskem spisu igra Peklar, ta je na zaslišanju poleti 2006 zanikal očitana kazniva dejanja, na vprašanja pa ni hotel odgovarjati. Zadevo vodi skupina tožilcev za pregon organiziranega kriminala pod vodstvom Blanke Žgajnar. Zahteva za preiskavo nekdanjega višjega tožilca Boštjana Penka, ki jo je 21. septembra 2006 poslal na ljubljansko okrožno sodišče, vsebuje vrsto dokazov, da je šlo v zadevi Peklar res za kriminalno združbo.
Majzljeve navidezne pogodbe
Kot piše v zahtevi, je Majzelj izrabil položaj predsednika uprave Mobitela z namenom, da bi švicarski družbi Bados Consulting pridobil 1,9 milijona evrov premoženjske koristi (natančno 1,945.000 evrov). Od te vsote je Bados pozneje vrnil 1,2 milijona, še vedno pa mu je pridobil za 745 tisoč evrov premoženjske koristi. Po ugotovitvah tožilstva je Majzelj z Badosom v Ljubljani septembra leta 2002 sklenil tri navidezne pogodbe o poslovnem sodelovanju. Na podlagi teh pogodb je Bados Mobitelu od decembra 2002 do decembra 2003 izstavil 25 računov v skupni višini 1,945.000. Ta znesek je Mobitel na podlagi Majzljeve odobritve tudi v celoti plačal, pri čemer je Majzelj vedel, da so pogodbe le navidezne. Po njih naj bi svetovalno podjetje Bados za Mobitel izdelalo »analize manjših in srednjih telekomunikacijskih podjetij /…/« in »analize možnosti sodelovanja manjših telekomunikacijskih podjetjih v skupnih povezovalnih in prevzemnih projektih /…/«. Majzelj je na zahtevo policije v kazenskem postopku na vpogled predal v plastično spiralo spet zvezek s temi super dragimi »analizami«. Tožilstvo je s pregledom ugotovilo, da sploh ni šlo za Badosove analize, temveč le na spletnih straneh javno dostopne, računalniško natisnjene strokovne članke in letna finančna oziroma poslovna poročila telekomunikacijskih družb. Pravi avtorji teh so bili, kot piše v zahtevi za preiskavo, strokovnjaki iz evropske investicijske banke (Harald Gruber), eno »poročilo« pa so si sposodili kar pri avstrijskem mobilnem operaterju Mobilkomu. Pri policijski preiskavi so v presneti datoteki Peklarjevega osebnega prenosnega računalnika našli celo nekaj dokumentov, identičnih tistim iz Badosovih »analiz«. Pozneje je bil očitno sklenjen nov dogovor med Majzljem in Peklarjem, aprila 2003 je Majzelj z Badosom sklenil aneks k prvotnim pogodbam, na podlagi česar naj bi »razširili predmet poslovanja«. Tako so določili, da naj bi Bados slovenskemu operaterju Mobitelu pomagal pri nakupu gibraltarskega mobilnega operaterja in pridobivanju koncesije za drugega operaterja na Kosovu. Kakšna bi bila konkretno vloga Badosa, niso določili. Tudi ta aneks je bil po sklepu tožilstva navidezen in ker Bados svojih nalog v skladu z njim »ni izpolnjeval«, je Mobitelu od že nakazanih 1,9 milijona evrov vrnil 1,2 milijona evrov. Tako je ostalo premoženjske koristi iz navideznih poslov za 745 tisoč evrov. Vprašanje je, zakaj se je Majzelj premisli in del denarja terjal nazaj. Njegovo ravnanje, so zapisali na tožilstvu, »lahko govori o tem, da so se okoliščine spremenile,« ali da je postalo »prevroče«.
Zastoj na sodišču
Medtem po zaslugi razvpitega slovenskega pravosodja še ni preveč vroče Peklarju in drugim akterjem kazenskega postopka. Na ljubljansko okrožno sodišče smo poslali vprašanje, ali je preiskava v tej zadevi že končana, saj je bila zahteva zanjo vložena že pred dvema letoma in pol. Pojasnjujejo, da je preiskovalni sodnik zaslišal vse osumljene, razen dveh švicarskih državljanov in predstavnika švicarske družbe (kot kaže, sta med trojico Brunner in Schaeffer). V zvezi s tem so konec leta 2006 švicarsko pravosodje zaprosili za mednarodno pravno pomoč in na željo švicarskih pravosodnih organov avgusta leta 2007 dostavili prevedena vprašanja. Kljub urgiranju prek Eurojusta in po nekajkratnem urgiranju pri švicarskih pravosodnih organov do danes odgovora niso prejeli. Zaslišanje omenjenih osumljenih je, kot pravijo na sodišču, nujno za razjasnitev dejanskega stanja, da se bo pristojni državni tožilec lahko odločil o morebitni vložitvi obtožbe oziroma morebitnem odstopu od pregona. Poudarjajo, da po zakonu o kazenskem postopku preiskovalni sodnik brez zaslišanja teh osumljencev o zahtevi za preiskavo ne more odločiti. Toda, na sodišču očitno pozabljajo na 32. člen zakona o kazenskem postopku. Ta določa, da lahko sodišče iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti izloči postopek o posameznih kaznivih dejanjih zoper posamezne obdolžence in ga dokonča posebej. V konkretnem primeru bi bilo to še posebej smotrno, saj obstaja kopica obremenilnih dokazov za slovenske akterje in bi jim lahko sodili tudi brez pričanja Švicarjev. Ni jasno niti, zakaj tožilstvo tega ni predlagalo. Hkrati je skrajno nenavadno, zakaj švicarski pravosodni organi ne bi hoteli sodelovati v tem postopku. Vsekakor gre za svojevrstno sodniško blokado na ljubljanskem okrožnem sodišču pod vodstvom Andreja Barage, med katero zastaralni roki neusmiljeno tečejo. Preiskovalni oddelek na tem sodišču vodi sodnik Franci Rupret. Žal ne gre niti od pravosodnega ministra Aleša Zalarja, dolgoletnega predsednika omenjenega sodišča, pričakovati odreditev službenega nadzora na sodišču. V podobni zadevi sodne blokade na istem sodišču se je Zalar, namesto da bi ukrepal, le sprenevedal.
VEČ V TISKANI IZDAJI