7000 prošenj za delo

Debeljak se zaveda, da so plače v trgovski dejavnosti relativno nizke, saj je v dejavnosti zaposlenih veliko manj kvalificiranih delavcev. Če bi se minimalne plače močno zvišale, možnost zaposlovanja za nekvalificirane delavce pa posledično zmanjšala, bi to pomenilo dodatno breme za državo.
Na spremenjene gospodarske okoliščine, ki jih je povzročila finančna in gospodarska kriza, se je Mercator dobro pripravil, pravi Debeljak. S servisiranjem Mercatorja s strani slovenskih bank je zadovoljen. Če je še pred časom bilo težje dostopati do dolgoročnih virov, pa se stanje na tem področju v zadnjem četrtletju izboljšuje.

Kako je kriza vplivala na poslovanje Mercatorja? Ali je bilo bolj prizadeto poslovanje družbe v Sloveniji ali na tujih trgih, kjer je Mercator navzoč?

V Mercatorju smo se že sredi lanskega leta začeli resno pripravljati na spremenjene gospodarske okoliščine, ki jih je prinesla kriza, in oblikovali ukrepe v dveh sklopih: na eni strani smo začeli prilagajati našo ponudbo za potrošnike, ki postajajo v teh časih vse bolj racionalni, na drugi pa začeli tudi z ukrepi poslovne racionalizacije. Ti obsegajo stroškovno racionalizacijo, poleg tega pa smo zmanjšali tudi obseg investicij in bolj intenzivno se ukvarjamo s tveganji.

Učinki krize na realni sektor so sicer v celotni regiji jugovzhodne Evrope podobni. Pri potrošnikih, ki se na krizo odzivajo z bolj racionalnimi nakupi, velikih razlik med trgi ni, razlike pa so v makroekonomskih razmerah. V Sloveniji je makroekonomski položaj v primerjavi z drugimi državami zahodnega Balkana trden, finančni sistem deluje. Nekatere države jugovzhodne Evrope pa so v nezavidljivem položaju, kar sproža dodatna tveganja. Gre za valutna tveganja in kreditna tveganja. Zaradi visoke stopnje nelikvidnosti in rastoče finančne nediscipline je zelo pomembno, da se ukvarjamo z ustreznim upravljanjem z obema oblikama tveganj.

Kako pa se na vaših ključnih trgih s krizo sooča vaša konkurenca?

Kaj konkretno počnejo znotraj svojih podjetij in kako se s tem odzivajo na krizo, ne vemo natančno. So pa tržne razmere za vse enake.

Ali slovenske banke v času krize ustrezno servisirajo Mercator?

Mercator sodi med zaželene bančne kliente. Ker smo trgovska dejavnost, ki posluje stabilno, generiramo močne denarne tokove. Odkar se je začela kriza, nismo nikoli imeli težav pri dostopu do finančnih virov. Res je, da je bilo v prvi polovici leta še težko priti do dolgoročnih virov, zdaj pa se tudi to popravlja. V tretjem četrtletju opažamo, da je na razpolago tudi precej dolgoročnih virov. Vpliva krize na poslovanje Mercatorja tako na tem področju praktično ni več. Verjetno pa Mercator ni reprezentativen za celotno slovensko gospodarstvo. V bistveno težjih razmerah so mala in srednja podjetja, vsaj tako slišimo od naših dobaviteljev in partnerjev.

Kako pa ocenjujete vladne protikrizne ukrepe?

Konkretno posamičnih protikriznih instrumentov za podjetja ne morem komentirati, ker jih Mercator ne uporablja in njihove uporabe tudi ne načrtuje. Na splošno lahko rečem, da so bili ukrepi, ki so se izvajali, naravnani v pravo smer. Verjetno bi si na finančnem področju želeli hitrejšega reagiranja. Toda Slovenija ima kljub temu danes trden finančni sistem. Ukrepi na področju zaposlovanja so uspešni in so prispevali k ohranjanju delovnih mest. Se pa moramo zavedati, da je Slovenija zelo majhna in zato prav veliko manevra za kakšne dodatne ukrepe ni. Smo majhno, odprto gospodarstvo, ki v času konjunkture lebdi na valovih visoke gospodarske rasti v državah partnericah, ko pa se te znajdejo v težavah, mi tonemo z njimi. Ko se bodo v naših partnericah začele razmere resneje popravljati, bo to opazno tudi v slovenskem gospodarstvu.

Ta kriza je pokazala, kakšna so tveganja biti majhno, zelo odprto in v mednarodne tokove vpeto gospodarstvo. To prinaša veliko koristi v dobrih časih, v slabih časih pa smo bolj prizadeti kot druge države, ki so bolj odvisne od domače potrošnje.

Kriza je najprej zmanjšala investicijsko povpraševanje, njen prenos v realni sektor pa še izvozno povpraševanje. Dva glavna stebra slovenske gospodarske rasti sta čez noč izginila. Ko bo prišlo do okrevanja in sanacije posledic krize, se bodo vzpostavili tudi temelji za ponovno gospodarsko rast v Sloveniji.

Kaj se je Slovenija naučila iz te krize?

Ta kriza bo zagotovo šola za bodoče. In sicer, da je v dobrih časih treba več dati na stran, da bo imela država v slabih časih več manevrskega prostora za protikrizne ukrepe in spodbujanje gospodarske rasti. Kakšnih možnosti za to, da bi protikrizno ukrepali v še večjem obsegu, pa objektivno ni, saj smo zelo malo gospodarstvo, poleg tega pa smo v krizo prišli brez velikih rezerv. K sreči je bil naš javnofinančni položaj trden, tako da imamo nekaj manevrskega prostora za te ukrepe. V času izjemne konjunkture, v zadnjih petih, šestih letih, nismo naredili dovolj velikega "kupčka" za krizne čase, pri čemer pa moramo tudi vedeti, da nihče ni pričakoval takšne krize, ki je presenetila praktično cel svet. Veliko evropskih držav se je znašlo v zelo podobnem položaju.

Kako se bo Slovenija izvlekla iz krize?

Prejšnji teden se je sestal strateški svet za gospodarstvo (op.a. Debeljak je tudi član sveta), kjer smo obravnavali strukturne reforme. Te so absolutno prava pot. Dobro bi jih bilo sicer delati v času konjunkture, ker bi bile manj boleče za državljane in gospodarstvo, a v to kislo jabolko bo Slovenija preprosto morala ugrizniti. Nujne so reforme pokojninskega sistema, sistema socialnega varstva in zdravstvenega sistema, če želimo zagotoviti vzdržne javne finance v prihodnjem dolgoročnem obdobju. Protikrizni ukrepi so bili ukrepi za gašenje požara. Taki ukrepi zgolj povečajo trošenje na kratek rok, nimajo pa dolgoročnih, razvojno pozitivnih učinkov. Strukturne reforme pa so dolgoročni ukrepi, ki so na kratek rok boleči, na dolgi rok pa bodo povečali konkurenčnost slovenskega gospodarstva, vzdržnost javnih financ in s tem tudi pozitivno vplivali na življenjski standard državljanov. Dalj časa, ko se bo z njimi odlašalo, bolj boleče bodo strukturne reforme. Zato upam, da se bo v državi za to področje čim preje našel ustrezen kompromis med vsemi socialnimi partnerji in tudi širše v družbi.

Kaj bo po vašem mnenju najbolj boleče?

Boleče bo zmanjševanje obsega vsakršnih pravic, ki jih je država zdaj dajala svojim državljanom. Zmanjšati trošenje brez spremembe porazdelitve različnih upravičenj državljanov seveda ne bo možno. Bo pa za to ključen zelo konstruktiven socialni dialog, in postopnost, saj se morajo reforme uveljaviti v določenem časovnem obdobju, tako da se lahko državljani nanje prilagodijo in imajo možnost tudi sami poskrbeti za zmanjšanje negativnih učinkov takšnih reform. Pomembno je, da se gre v reforme sistemsko in celovito, sicer bodo javnofinančne razmere, še zlasti zaradi posledic krize, čez čas postale resnično nevzdržne.

Strah je, da bo Slovenija postala dežela 'starčkov'.
Podaljševanje življenjske dobe je lahko tudi priložnost. Starejšega prebivalstva je res vse več in to daje priložnosti za določene storitve, načine delovanja in trženja ... To moramo podjetja upoštevati. Je pa staranje prebivalstva problem celotne Evrope, ne samo Slovenije. V Sloveniji je delež starejšega oziroma neaktivnega prebivalstva relativno glede na aktivno prebivalstvo vedno večji. Učinkov demografskih sprememb se ne da preprosto spremeniti. Lahko bi povečali sposobnost ustvarjanja dodane vrednosti oziroma ekonomsko produktivnost aktivne populacije, a na tem področju Slovenija preboja ni nikoli naredila, in vprašanje je, če je to mogoče doseči v relativno kratkem obdobju, še posebej v času krize. Lahko bi povečali obseg gospodarske dejavnosti, a v tem primeru bomo morali biti mednarodno konkurenčni, hkrati pa bo treba manjkajočo delovno silo "uvoziti". Torej bi bilo treba spremeniti imigracijske postopke in pogoje, predvsem v povezavi z regijo Zahodnega Balkana. Če pa ne storimo niti enega niti drugega, pa obstaja le še možnost, da zmanjšamo obremenitve s krčenjem upravičenj državljanov, česar pa si nihče ne želi. Drugih možnosti ni, vsekakor pa bo verjetno moralo priti do spleta vseh navedenih ukrepov.

Koliko je povprečna starost zaposlenih v Mercatorju?

Približno 41 let. Sicer pa je ta tudi pokazala, da je slovensko gospodarstvo zelo izpostavljeno posameznim gospodarskim panogam, denimo avtomobilski. Imamo močno in uspešno industrijo, ki je v verigi vrednosti vezana na avtomobilsko industrijo. Ta pa je zelo ciklična, zelo prizadeta z ravnjo gospodarske aktivnosti. Na tem področju smo vezani na majhno število kupcev na globalni ravni, ki hitro reagirajo v primeru gospodarske krize. Poleg tega imamo številne delovno intenzivne gospodarske panoge, kot je na primer tekstilna, kjer težko konkuriramo ponudnikom iz novih članic EU vzhodneje od nas, pa tudi iz Daljnega Vzhodu.

Povečevanje dodane vrednosti oziroma ekonomske produktivnosti je zato ključno za nadaljnji gospodarski razvoj Slovenije. Bo pa v trenutnih gospodarskih razmerah težko hkrati hitro povečevati dodano vrednost in ohraniti trenutno maso zaposlenih, ob tem pa še povečevati prejemke nižje kvalificiranih delavcev. Še posebej na kratek rok moramo vedeti, kaj je naš prioritetni cilj, ali imeti nekoliko bolj plačanih manj zaposlenih ali nekoliko manj plačanih več zaposlenih. Osebno menim, da je v kriznih razmerah socialna varnost ključna in bi morali vsi delati na tem, da zagotovimo čim več delovnih mest. Popolnoma se strinjam, da morajo tudi najnižje plače zagotavljati normalno življenje, a se je tu treba zavedati, da so ravni plač predvsem posledica splošne gospodarske razvitosti Slovenije. Naš problem je, da v povprečju v celotnem gospodarstvu ustvarimo premalo dodane vrednosti. Hitro zmanjšanje števila manj produktivnih zaposlenih na račun jedra bolj produktivnih pa bi na kratek rok privedlo do še večjih družbenih nesorazmerij. Tega se moramo pri diskusijah o minimalnih plačah tudi zavedati. Želim si, da bi vsi prejemali čim višje prejemke, a se je pri tem treba zavedati, da bi ob trenutnih sposobnostih slovenskega gospodarstva pomembno zviševanje minimalnih plač v številnih panogah pripeljalo do zmanjševanja stopnje zaposlenosti. Zato je v okviru konstruktivnega socialnega dialoga treba najti ustrezen kompromis, kako v določenem časovnem obdobju ohraniti čim višjo raven zaposlenosti in hkrati povečevati prejemke zaposlenih, ob tem pa upoštevati makroekonomske značilnosti in produktivne sposobnosti posameznih panog oziroma gospodarstva. Bo pa to mogoče le pod pogojem, da bo pri tem z zmanjševanjem davčnih obremenitev sodelovala tudi država kot eden od treh socialnih partnerjev. Brez zmanjšanja davčne obremenitve nižjih prejemkov tega procesa ne bo mogoče izpeljati brez dolgoročnih negativnih posledic za konkurenčnost gospodarstva.

Zadnje obdobje je zaznamovalo dogajanje v Muri in v Gorenju. V Velenju ste bili pred leti zaposleni tudi vi. Kako komentirate proteste v Gorenju? Ste bili v tem času v stikih s predsednikom uprave Gorenja Franjem Bobincem?

Konkretnega dogajanja v Gorenju ne morem komentirati, ker že štiri leta nisem več v Gorenju. S Franjem Bobincem sva pa redno v stikih, se tudi srečujeva na različnih dogodkih.

Bi lahko takšni protesti izbruhnili v Mercatorju?

V Mercatorju imamo z našimi socialnimi partnerji sklenjeno podjetniško kolektivno pogodbo, ki zaposlenim daje precej več pravic kot panožna. Pri nas so plače zaposlenih zaradi dodatkov za uspešnost v povprečju za več kot 10 odstotkov višje, kot so določene z izhodišči v panožni kolektivni pogodbi. Zaposlenim nudimo tudi druge ugodnosti, kot so na primer dodatno pokojninsko zavarovanje, številne počitniške kapacitete, humanitarna fundacija in podobno, in to bomo počeli tudi prihodnje. S tega vidika smo vse bolj zaželen delodajalec. To dokazuje tudi število prošenj, ki jih dobivamo za zaposlitev v našem podjetju, saj se je letos v primerjavi z enakim lanskim obdobjem to število povečalo za več kot 50 odstotkov. V letošnjem letu smo samo v Sloveniji dobili okrog 7000 prošenj za delo. Ta številka presega polovico vseh zaposlenih v Mercatorju v Sloveniji. Še pred dvema letoma je bilo za trgovsko dejavnost praktično nemogoče dobiti zaposlene, veliko smo se ukvarjali s tem, kjer dobiti sodelavce, zdaj pa imamo obilo prošenj za delo v trgovinah. Mislim, da so zaposleni na splošno spet začeli bolj ceniti socialno varnost, ki jim jo kot uspešno podjetje zagotavljamo.

Koliko znaša povprečna plača v Mercatorju?

Višine povprečne plače iz poslovno konkurenčnih razlogov ne razkrivamo. Povprečni stroški dela na zaposlenega pa so v prvem polletju znašali nekaj manj kot 1400 evrov na zaposlenega na mesec. Ta podatek je javen.

Sicer pa plače v trgovski dejavnosti niso bile nikoli visoke v primerjavi z drugimi dejavnostmi, kar je predvsem posledica strukture zaposlenih. Glede na vrsto del, ki se izvajajo v trgovinah, zaposlujemo namreč tudi veliko manj kvalificiranih sodelavk in sodelavcev, tako da imamo med zaposlenimi širok razpon tako visoko kvalificiranih kot tudi nekvalificiranih oziroma manj kvalificiranih delavcev. Bojim se, da bi se s hitrim in bistvenim dvigovanjem minimalne plače brez dodatnih davčnih olajšav možnost zaposlovanja nekvalificirane delovne sile zmanjševala, to pa bo povzročalo veliko socialno breme za državo. Prav ta skupina zaposlenih je namreč najbolj socialno ogrožena in jih je tudi najtežje delovno reaktivirati. Tega se morda premalo zavedamo. Če bistveno zvišamo minimalno plačo brez dodatnih davčnih olajšav, torej zgolj na ramenih delodajalcev, se bodo segmentu najniže plačanih zaposlenih prejemki res izboljšali, a bodo tisti, ki bodo posledično ostali brez dela, v celoti na ramenih države. Tukaj bo potreben moder, konstruktiven pogovor med socialnimi partnerji. Vsi si želimo pozitivne spirale v dobro zaposlenih in vseh državljanov, ne želimo pa si, da bi si s kakimi premalo premišljenimi ukrepi v vročici trenutnega časa zabiti avtogol, iz katerega bo žogo težko izbezati nazaj na igrišče.

Prejšnji teden so bili objavljeni izsledki raziskave o zaupanju v slovenski management. Rezultati so pokazali, da imajo ljudje precej zaupanja v vodstva svojih podjetij, ne zaupajo pa managementu na splošno. Kako komentirate te rezultate?

Na splošno je managerski ceh v zadnjem času izgubil veliko ugleda in v veliki meri smo za to krivi sami. Po eni strani je nezaupanje v management na splošno posledica nekaterih razvpitih primerov, po drugi strani pa smo bili managerji premalo aktivni. Morali bi bolj proaktivno komunicirati o našem delu, problemih, izzivih in se o vseh temah, tudi problematičnih, pogovarjati bolj odkrito in odprto, torej skupaj z vključenimi zainteresiranimi javnostmi. Je pa v teh časih težko to podobo hitro popraviti. Vesel pa sem, da zaposleni svojim managerjem v podjetjih v veliki meri zaupajo, saj brez notranjega zaupanja ne more biti trdnosti, ki je potrebna v teh težkih časih v vseh gospodarskih panogah.

Ali kaj lažje dihate, ker Boška Šrota ni več med lastniki Mercatorja?

Mercator ima dvotirni sistem upravljanja, kar pomeni, da upravo nadzira nadzorni svet, ki ga imenuje skupščina delničarjev. Uprava ima stike z nadzornim svetom, ki je bil v celotnem obdobju enak in smo z njim korektno in profesionalno sodelovali. Nismo pa imeli neposrednih stikov s katerimkoli od lastnikov. Percepcija, da se v delniških družbah veliki lastniki o neposredno z upravo dogovarjajo, kaj in kako, je zgrešena in v nasprotju z načeli in pravili korporativnega upravljanja.

Ali so bile kdaj želje, da bi Mercatorjev denarni tok porabili za kakšne druge zadeve, npr. poplačila posojil lastnikov?

Uprava je vedno vodila posle v dobro družbe in vseh delničarjev ter korektno in profesionalno sodelovala z nadzornim svetom.

Kakšna bi bila po vašem mnenju idealna lastniška struktura Mercatorja?

Jasno je, da trenutna lastniška struktura, ko imajo poslovne banke v lasti več kot 35 odstotkov družbe, ni dolgoročna. Banke nikjer na svetu niso lastniki podjetij in bodo želele te deleže v razumnem roku odprodati. To je zagotovo racionalno pričakovanje, zato je v tem trenutku težko govoriti, kakšna bo lastniška struktura. Želimo pa si takšne lastnike, ki bodo zagotavljali vsaj srednjeročno stabilnost in podprli strategijo samostojnega razvoja, po možnosti z dodatnim kapitalom. Verjetno so najbolj primerni takšni lastniki finančni investitorji, ki imajo kapital in ki bodo podprli nadaljevanje samostojnega razvoja v regiji. Osebno tudi menim, da je za Mercator, ki je pomembno prepleten s širokim delom slovenskega gospodarstva, primerno, da bi država, če bo to mogoče, vstopila v lastniško strukturo kot manjšinski lastnik. Ne da bi se vpletala v poslovanje, temveč le da bi kot manjšinski, a pomemben lastnik spremljala, kaj se z največjim slovenskim podjetjem dogaja.

Ali načrtujete v kratkem roku postati največji trgovec v Srbiji? Zdaj ste drugi? (op.a. ugiba se namreč, da naj bi Mercator želel prevzeti prvega srbskega trgovca)

Mi smo v Srbiji drugi največji trgovec. Objektivno ne ocenjujemo, da bi lahko postali prvi, ker prvo pozicijo trdno drži Delta Maksi. Vendar pa v Srbiji, ki je za Mercator takoj za Slovenijo drugi največji trg, zelo hitro rastemo in tam uspešno poslujemo.