Marca 1990 je s priznanjem »primeran vojnik« (vzoren vojak) sklenil služenje v jugovojski, 26. junija 1991 zvečer pa je ob razglasitvi samostojnosti na Trgu republike sredi Ljubljane ponosno držal slovensko trobojnico v postroju častne čete Slovenske vojske. Zgodovina Slovenije se je v tistih petnajstih mesecih zgostila kot še nikoli, enako velja za življenje Darka Njavra. Jeseni leta 1990 je bil povabljen k pridružitvi »neki tajni vojski«, ki bo pripomogla k temu, da bomo nagnali jugovojsko iz domovine ter živeli svobodno in demokratično.
Zavedati se je treba takratnega okolja; del milice je bil vključen v priprave, njen večji del ni bil seznanjen z aktivnostmi. Prisotne so bile obveščevalne službe vojske, obveščevalne službe SRS, aktivni pripadniki bivše Udbe, takrat imenovane SDV. Njavro se je v Kočevski Reki pridružil takratni 30. razvojni skupini TO, kasneje imenovani specialna brigada MORIS, ki ji je poveljeval tedanji kapetan, sedaj brigadir Tone Krkovič. Spominja se, da je v enoti naletel na vojake oblečene v moderne uniforme, polne zanosa in energije, usmerjene v slovensko osamosvojitev, vzdušje je bilo popolnoma drugačno kot v zatohli jugovojski.
Organiziranje slovenske teritorialne obrambe in slovenske milice za oboroženi odpor zoper agresijo JLA, ki je visela v zraku, je bilo takrat tvegano, ne nekaj samoumevnega. Kdor je poznal razmere v komunistični Jugoslaviji, katere ideološka zadrtost in pripravljenost na nasilje sta bili skoncentrirani v vojaškem vrhu, od koder sta se širili na oficirje armade do zadnje vojašnice, ve, da je Njavro skupaj s kolegi tvegal lastno življenje in življenja svojih bližnjih. Med njimi in pripadniki milice pa je bila bistvena razlika. Priprava miličnikov na osamosvojitev je bila del njihove službe, za katero so se šolali, urili in bili za to tudi plačani, on pa se je v nove oborožene sile vključil prostovoljno, kot domoljub (kot tudi drugi pripadniki TO), ne kot profesionalec po službeni dolžnosti.
Prodor v KOS
Njegova vloga pri osamosvajanju je posebno izpostavljena zaradi osebnih okoliščin, po prihodu iz jugovojske je namreč začel hoditi z Eriko Oberstar, hčerko upokojenega zastavnika v JLA Rudija Oberstarja. Ta je bil doma iz Koprivnika pri Kočevju, pred upokojitvijo je služboval v ribniškem garnizonu, še vedno je bil noro vdan jugovojski, sovražen do slovenske osamosvojitve in Demosa. Oberstarju, ki je po lastni napisani izjavi začel sodelovati s KOS-om septembra leta 1990, se je zdela ena od prednostnih nalog vzpostaviti stik med Njavrom in kapetanom KOS-a Šefkom Suljevićem. Bil je namreč povezan s tem vplivnim vodjo Kontraobveščevalne službe (KOS) ribniškega garnizona, ta pa je vsekakor skušala pridobivati informacije o tem, kaj se kuha v Kočevski Reki. Kapetan KOS-a (t. i. bezbednjak) je bil v strukturi jugovojske bolj vpliven kot oficirji, ki so bili veliko višje po činu. Oberstar in Suljević sta v Njavru videla vzornega vojaka, ki je pred kratkim končal služenje v JLA in je prepričan Jugoslovan.
Prvi sestanek je bil v skladišču Oberstarjevega lokala Tri zvezde v Kočevju. Na tem prvem srečanju je Suljević »delal na vtisu«: obljube, kaj Njavra čaka in kaj mu grozi, če se narobe odloči. Po sestanku je Njavru po nekaj dneh uspelo priti do tedaj izredno zasedenega poveljnika Krkoviča, razložil mu je, kaj od njega pričakuje Suljević, prosil za usmeritve. Bilo mu je jasno, da bo od tedaj naprej moral igrati dvojno vlogo: lažnega vohuna KOS-a in obveščevalca Krkoviča. Ta medosebna kombinacija je bila kvas, iz katerega je zrasla Njavrova obveščevalna vloga v okviru Manevrske strukture narodne zaščite, katere snovalec, organizator in poveljnik je bil Tone Krkovič, in sicer po pooblastilu tedanjih ministrov za obrambo ter notranje zadeve Janeza Janše in Igorja Bavčarja.
»V vsaki vojni umirajo civilisti«
Krkovič je v mladeniču po »tastu« Oberstarju in oficirju Suljeviću videl priložnost za plasiranje dezinformacij v strukture jugovojske, ki bi pri njenem poveljstvu povzročale negotovost, zmedo in napačne odločitve. Mimogrede se lahko vprašamo, kaj vse je bil Suljević, po rodu Musliman, pripravljen storiti, da je tako napredoval v KOS-u, službi, podrejeni trdnemu jedru srbske in črnogorske partije. »Bezbednjak« ga je skupaj z Oberstajem peljal na tajni sestanek v Sodražico in ga na samem vprašal, ali bi za KOS razkrival dogajanje v Kočevski Reki, na kar mu je najprej odvrnil, da ga je strah, da mora razmisliti … V naslednjih stikih je videl, kako sovražen odnos ima Suljević do Krkoviča, dejal mu je, da ima jugovojska koordinate Krkovičeve hiše in bo šla, »ko se bo začelo«, prva v zrak prav njegova hiša. Na besede Njavra, da Krkoviča takrat ne bo doma, ker bo na terenu, verjetno bodo doma njegova žena in otroka, mu je Suljević hladno odvrnil, da v vsaki vojni pač umirajo civilisti (»u svakom ratu ginu civili«). Človeško življenje se mu ni zdelo vredno nič, pravi Njavro, čeprav se je navzven delal prijaznega do domačinov, otroke je treniral karate, naučil se je celo nekaj fraz v ribniškem narečju.
Krkovič je od Njavra zahteval popolno lojalnost in redno poročanje, kako je to preverjal, Njavru takrat ni bil znano. Šele po nekaj letih je izvedel, da je to počel po novem šefu tajne policije Mihu Brejcu in njegovem operativcu. Ozvočeno je bilo stanovanje, v katerem sta se dobivala Suljević in Njavro, sledili so mu in nadzorovali gibanje, zato je moral po vsakem sestanku napisati poročilo, in to čim bolj dobesedno. To so potem preverjali z magnetogramom posnetih pogovorov – zato absolutno zaupanje Krkoviča Njavru.
Dezinformacije
Za skrivne sestanke s Suljevićem jima je dal Oberstar na razpolago svoje stanovanje v Ribnici, tudi sam je na vse načine vohljal glede priprav teritorialcev v Kočevski Reki. Ker Njavro svoje dvojne vloge ni smel razkriti nikomur, so ga celo njegovi kolegi v Kočevski Reki sumili, da je izdajalec in o njem poizvedovali. Medtem je po nalogu Krkoviča in Radeta Klisariča (pomočnika za varnost pri Krkoviču) kapetanu Suljeviću prinašal lažne podatke: neprave sezname pripadnikov TO, neresnične podatke o plačancih v TO (črnci, tujska legija, Nemci), zlagane podatke o protiletalskem orožju in protitankovskem orožju v Kočevski Reki, število oborožitve, da se na območju Kočevske Reke za osvojitev Slovenije zbirajo trume plačancev, separatistov in nacionalistov. Takšne dezinformacije je Suljević kupoval kot suho zlato in jih prenašal do svojega nadrejenega – polkovnika Emina Malkoća, šefa KOS-a v ljubljanskem korpusu, od njega so šle naprej do vodstva jugoarmade v Beogradu. Zaradi tega je med osamosvojitveno vojno prišlo do artilerijskega obstreljevanja iz ribniške kasarne na območje Medvedjaka in do letalskega napada na območju Borovca, kjer je jugoletalstvo odvrglo prepovedane kasetne bombe, saj so mislili, da je tam »osamosvojitvena vojska«.
Njavrova vloga je bila dejansko smrtno nevarna. Vohunstvo se namreč v vseh vojnah kaznuje s smrtjo, zato je tudi na sestankih s Suljevićem na skrivaj pri sebi nosil pištolo. Nekega dne je bil skoraj razkrit, saj je snemalna naprava, ki jo je nosil, zapiskala, tako da je moral zaigrati »sceno«, prelisičiti Suljevića in mu odvrniti pozornost. Ena najtežjih preizkušenj je bilo tudi prikrivanje resnične vloge domačim (moral jim je lagati o svojem gibanju, aktivnostih), oddaljil se je od prijateljev, skrival je dejavnost pred kolegi iz službe, tovariši teritorialci iz Kočevske Reke pa so nanj gledali z nezaupanjem.
Varnostnik Toneta Krkoviča
Dobro se spominja potegavščine, ki sta jo izvedla s Krkovičem, ko je Suljević od njega zahteval, naj fotografira orožje TO v Kočevski Reki. S Krkovičem sta v skladišču v Primožih, kjer sta bili le dve škatli avtomatskih pušk SAR 80, razporejala in fotografirala druge škatle tako, da je bilo videti, kot da premore TO celo skladovnico teh avtomatskih pušk. Navedbe o tem so se kasneje znašle na mizah generalov v Beogradu in v glasilih jugovojske. Srečanja s Suljevićem so bila skoraj vsak teden, včasih tudi dvakrat tedensko, Oberstar pa je do Njavra prenašal Suljevićeva pisma in enako v obratni smeri. Ta oficir KOS-a je govoril, da so slovenski politiki plačanci Cie in Švabov, da bo JLA prevzela oblast in naredila red v državi, da ima on stike povsod, ljudje samo čakajo. Janša in Bavčar da bosta še jokala, ko bosta videla, koliko »njunih« bo pobegnilo in koliko se jih bo uprlo njunemu vodstvu, Slovenija bo padla v mesecu dni.
Ob teh besedah veljav poudariti, da ta oseba še vedno živi v Sloveniji in verjetno za svoje »zasluge« prejema tudi slovensko pokojnino. Opazili so ga v družbi Milana Kučana ob predstaviti knjige Skrito povelje Drage Potočnjak, svakinje pokojnega pilota JLA Tonija Mrlaka. Kot je znano, je nedavno Mrlakova vdova Emilija Mrlak zoper Krkoviča vložila kazensko ovadbo za dva umora zaradi sestrelitve helikopterja, v katerem je bil ob Mrlaku še oficir JLA: sredi osamosvojitvene vojne sta nenapovedano letela nad centrom Ljubljane v coni varovanja državnega vodstva, kjer je veljala stroga prepoved letenja.
Vrnimo se k Njavrovim izkušnjam iz osamosvajanja – 18. maja 1991 so se teritorialci in jugovojska prvič gledali čez merke na puškah, ker je jugovojska obkolila učni center TO v Pekrah pri Mariboru. Ob tem so specialci JLA med pogajanji celo ugrabili poveljnika TO Vzhodnoštajerske pokrajine Vladimirja Miloševiča. Po tistem dogodku se je glavnina enote TO iz Kočevske Reke (uradno poimenovana 30. RSK – razvojna skupina) premaknila na položaje v Ljubljani, Njavro pa je postal Krkovičev voznik varnostnik.
Zadnje agentovo dejanje
Zadnje dejanje Njavrove igre dvojnega agenta je bilo končano nekaj dni pred razglasitvijo osamosvojitve. Takrat je Njavro Suljeviću napisal provokativno sporočilo: videl me boš lahko, ko bom ponosno držal prvo slovensko zastavo brez zvezde. Kot se je kmalu izkazalo, je jugoslovanska vojska res poskušala s silo zlomiti Slovenijo, vendar se ji ni izteklo po načrtih. Suljević in Oberstar sta bila med vojno prijeta, v zaporu sta čivkala o svoji umazani dejavnosti zoper Slovenijo, toda vse do zdaj se jima ni skrivil niti las na glavi. Oficirju Suljeviću ni bilo odvzeto niti orožje, njegova žena Darinka je v njegovi odsotnosti spraševala, kam naj da njegovo pištolo. Koliko je še takšnih oficirjev in predvsem koliko je takšnega orožja? Ali pa so jim bile v okviru (orožne) amnestije podeljene celo ustrezne listine za orožje? Pot do svobode je bila trnova in tudi krvava, brez ljudi, kot je bil v najbolj nevarnih časih Darko Njavro, bi bila še veliko bolj.
Prav ti podatki dokazujejo, da so iz trte izvite fraze o »desetdnevni vojni« in o tem, da se »JLA ni hotela boriti« in »da bi JLA lahko naredila, kar bi želela«. JLA je bila poražena zaradi dobro načrtovane strategije, uporabljene taktike in seveda zaradi dobrih obveščevalcev in domoljubov. Osamosvojitev Slovenije ni splet naključij, temveč posledica tveganja, odrekanja, zastavljenih življenj in pravih odločitev. Njavro pravi, da je bilo veliko sreče, a vemo, da sreča spremlja hrabre.
Mogoče mu bodo po 25 podelil še en spominski znak, ta bi bil res njegov deseti, a bi imel številko 1.