Nekaj opažanj s prvega večera. Armenija se je zelo držala letošnjega mota in se v svojem nastopu povezovala in gradila na vse mogoče načine: glasovno, po spolu, koreografsko, geografsko - predstavniki petih kontinentov - in seveda na ravni besedila. Devetnajstletni predstavnik Belgije slovi po tem, da ni želel slediti očetovi želji in postati nogometaš, temveč peti in plesati. Ima tudi precej ženitnih ponudb.
Finska je na Evrovizijo poslala punk komad, ki ga izvajajo člani s posebnimi potrebami. Njihova izvedba je bila nekoliko krajša, trajala je minuto in 40 sekund. Marsikdo se ni strinjal s finskim izborom; da je takšna gradnja mostov vendarle sporna.
Za nizozemsko predstavnico so se evrovizijski oboževalci strinjali, da je na mestu, le nikakor se niso uspeli poenotiti, na koga vse jih spominja. To, nenazadnje, je stalnica evrovizijske popevke.
Makedonskemu predstavniku, ki je v drugi polovici glasovno opazno šepal, je pri koreografiji pomagala Mojca Horvat. Srbska predstavnica je prelomila dolgoletno tradicijo države ter v angleščini in ne srbščini zapela, da lepota ne laže. Madžarska predstavnica je zapela, da je obupana nad svetom in na občinstvo naslovila vrsto vprašanj o krivičnosti sodobne družbe. Njena ruska kolegica je, nasprotno, zapela, da še vedno verjame.
Za finale se je danes potegovalo 16 držav. Prvi predizbor je uvedla lanska zmagovalna pesem Rise like a Phoenix tokrat v belo odete Conchite Wurst, ki je v zadnjem letu na svoj način storila vse, da bi sporočilo miru, svobode in strpnosti razširila po svetu.
Po letu 1998 je evrovizijski oder ob Conchiti ponovno zasedel pravi radijski orkester avstrijske nacionalke ORF. Conchita, pevka evrovizijskega James Bonda, kot pravijo lanski zmagovalni baladi, je tudi ena od sovoditeljic, ki bo v zeleni sobi bodrila nastopajoče.
V četrtek bo na vrsti še drugi predizbor, na katerem se bo predstavil tudi slovenski duo Maraaya, v soboto pa bo evrovizijska histerija s finalom dosegla svoj vrhunec.
