Okoli 65 odstotkov aktivne populacije ima težave s križem, zaradi katerih išče strokovno pomoč. K Nikšiću prihajajo pacienti vseh vrst, od takih z lažjimi problemi do hudih primerov, ki jim je dekompresijska terapija pogosto zadnje upanje, preden bodo šli pod nož.
Hrvaški fizioterapevt je v minulih dveh desetletij na noge postavil mrežo sedmih Nado centrov na Hrvaškem. Osmi center v Ljubljani deluje že dobro leto dni, Nikšić pa bi si želel, da bi lahko take centre imeli po vsem svetu.
V Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji, v Nemčiji, povsod imajo ljudje težave s hrbtenico, povsod so enake terapije in povsod je očitna neučinkovitost fizioterapije pri problemih, kjer pacienti najpogosteje končajo na operacijski mizi, izpostavlja Nikšić.
Nado centri so nastali zaradi njegovega nestrinjanja z v klasični medicini najbolj razširjenim načinom zdravljenja kompresijskih sindromov v hrbtenici, kot sta denimo diskus hernija ali prolaps. Klasična medicina skuša predvsem blažiti simptome, ne ukvarja pa se z razlogi za probleme hrbtenice, pravi Nikšić, ki zato k zdravljenju pristopa drugače. »Kompresijske probleme hrbtenice je treba reševati z dekompresijo,« poudarja.
Magister fizioterapije Bernard Nikšić.
V Nado centru zato izvajajo neoperativno dekompresijsko terapijo hrbtenice z ekstenzomatom, za katero fizioterapevt pravi, da bi morala imeti prednost pred operacijami. »Vsem pacientom ni mogoče pomagati in nekateri morajo na operativni poseg, a 80 odstotkom jim lahko pomagamo,« pove Bernard Nikšić.
Kot eno od prednosti terapij v Nado centru izpostavlja čas, ki ga namenijo vsakemu pacientu. V javnem zdravstvu so zdravniki pogosto preobremenjeni in s pacienti včasih opravijo že v 15 minutah, zato se zgodi, da kaj spregledajo, pravi Nikšić.
Ko terapije ne pomagajo in se pacienti vedno znova vračajo, zdravniki nazadnje celo rečejo, da je problem psiha ljudi, ne a neustrezno zdravljenje. Nasprotno se sam vsakemu pacientu temeljito posveti, ga pregleda in se z njim pogovori, preden se odloči, kakšno terapijo mu bo predpisal, razloži svoj pristop.
Ko je pregled končan in je zdravljenje določeno, pacienta vzamejo v roke fizioterapevti. Terapija traja eno uro, začne pa se z ogrevanjem tkiva, da se mišice in ligamenti zmehčajo. Prva terapija je še zelo »nežna«, razloži fizioterapevtka Dragana. Raztezanje na ekstenzomatu namreč začnejo z manjšo obremenitvijo, da se pacienti spoznajo z dekompresijsko terapijo in lahko fizioterapevtu povedo, kakšni so občutki in kakšne so morebitne bolečine. Z nadaljnjimi terapijami se obremenitev poveča.
Terapija se konča z elektroterapijo za sprostitev po raztezanju. Poudarek je na prilagajanju potrebam posameznika, kar velja tudi za število in pogostost terapij, ki so vsaj dvakrat tedensko, v primerih akutnih težav s hrbtenico pa tudi vsak delovni dan.
Ob našem obisku so na eni od naprav »obdelovali« gospoda, ki se je po slabih izkušnjah z javnim zdravstvom med iskanjem rešitve obrnil na Nado center. Doma dolgo ni našel terapije, ki bi mu olajšala hude bolečine v hrbtenici, usmerjali so ga celo v tujino in mu predpisovali tako močne tablete proti bolečinam, da ni mogel spati in jesti. Nato je med iskanjem rešitev na spletu odkril Bernarda Nikšića. »Vsa čast jim,« pravi gospod o ekipi Nado centra, kjer se po polovici ciklusa desetih terapij že dosti bolje počuti.
