Vojnović: Človek si še pred znanci ne upa izraziti svojega mnenja glede cepljenja, saj ne ve, "kdo mu bo skočil za vrat"

Na Videmškovo vprašanje, kako razume svoje občinstvo v zadnjem času in če jo lahko primerja s širšo javnostjo, je odvrnil, da je publike zelo vesel in da je hvaležen vsakomur, ki pride v kino, in vsaki "majhni gručici, ki se zbere".

"Pri publiki malo pozabiš na zunanje nenormalne razmere, kot bi notranji svetovi posameznikov v publiki bili tam, kjer morajo biti, za javnost pa nisem tako prepričan," je menil. Razmere v javnosti je primerjal s tistimi iz 90. let. Po njegovih besedah smo nevarno blizu časom, ko vsak konflikt postane usoden. Ljudje stvari jemljemo preveč zares, posledica pa so razdori dolgoletnih vezi med prijatelji, sodelavci in v družinah, je poudaril.

Sam se spomni, da je v 90. letih, da ne bi izgubil vseh, ki jih ima rad, raje ostajal pri stavkih, kot je: "Ta pasulj je pa res dober." Tudi danes "doživljamo tragedijo, vendar bo na koncu še slabše, če se bomo še med sabo razklali," je poudaril.

Trenutno zdravstveno krizo razume kot nadaljevanje vseh drugih kriz, ki si sledijo že desetletja, od družbenih, gospodarskih, migrantske, ves čas je tu okoljska. Ljudje se na krize različno odzivamo, veliko jih beži v zanikanje, pod katerim pa se skriva nervoza. Obenem je virus ustvaril izredne razmere ter tako svet, ki je nepredvidljiv, kar pa povzroča napetost. Danes si človek še pred znanci ne upa izraziti svojega mnenja, denimo glede cepljenja, saj ne ve, "kdo mu bo skočil za vrat" s svojim drugačnim prepričanjem, je ponazoril.

Ker se epidemija vleče, je tudi sam že utrujen od svojih interpretacij, pri pisanju kolumen se tako včasih vpraša, če ne bi raje pisal o nogometu. Obenem čuti dolžnost, da skuša pojasniti še kaj o virusu ali o družbi, o politiki že dolgo ne zmore več. Na vprašanje, ali še obstajajo neopredeljeni ljudje, ki poslušajo, je dejal, da mora kot pisatelj imeti vsaj to iluzijo. Boji pa se, da jih je zelo malo, večina se utrdi v svojih prepričanjih, saj se tam počutijo vsaj za silo na varnem. Navzven to izražajo z aroganco in agresijo, zadaj pa je strah pred sprejetjem resnice o realnosti in nevarnosti virusa.

V pogovoru se je dotaknil tudi političnih razmer v Sloveniji, ki so, kot je povedal, močno zanimale avstrijsko javnost na dunajskem knjižnem sejmu, kjer je predstavljal nemški prevod romana Čefurji raus! To ga skrbi, saj ga spominja na podobna vprašanja, ki so jih nekoč postavljali Bosancem in pozneje Afganistancem.

O slovenskih politikih meni, da so se po vzoru ameriških znašli v prostoru infotainmenta, v katerem je konflikt uporabljen za predstavo, njihov oder pa se je iz parlamenta in drugih institucij preselil v medije. Tako bo denimo novinar v televizijski oddaji gostil predstavo levih in desnih, ki bodo po koncu šli na pivo, zadevam pa ne bo prišel do dna, je pojasnil.

Pogovor je pripravilo Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju z Beletrino.