Po tradicionalnem uvodnem pozdravu glavnega urednika msgr. Francija Trstenjaka, ki je poudaril pomen slovenske kulturne dediščine, je koncert na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma odprla milozvočna harfa pod prsti Erike Frantar, ki je med navzoče ponesla prvo Slakovo vižo večera »Ne prižigaj luči«. Nato je v vlogi Ivana Cankarja na oder stopil radijski voditelj Marjan Bunič s pisateljevo najbolj znano črtico »Skodelica kave«.
Marjan Bunič v vlogi Ivana Cankarja
Umirjeno, nevsiljivo, čudovito – so bili pridevniki, s katerimi so obiskovalci po koncertu opisali podajanje Cankarjeve proze. Mnogi so bili prijetno presenečeni nad duhovno in domoljubno razsežnostjo tega pisatelja, saj kot se je spomnil škof Stanislav Lipovšek, so hoteli pisatelja v šoli »spolitizirati« oziroma ga razglasiti za »nekega socialnega reformatorja, ki je daleč od globokega vernika«. Zahvaljujoč Radiu Ognjišče pa je bil Cankar občinstvu predstavljen v čisto drugačni luči. Petje in igranje Slakovih pesmi je medtem po mnenju škofa lep odgovor na globalizacijo, saj je pokojni Slak »odkrival vrednote, o domači hiši, od problemov odhajanja v tujino do vračanja domov, to so vrednote, ki so trajne«.
Prva narodnozabavna izvedba Slakove pesmi s harmoniko je pripadla mlademu ansamblu Nemir, ki je zaigral in zapel skladbi »Mama, prihajam domov« ter »Deželica sonca in grozdja«. Dvorana je točki nagradila z bučnim aplavzom. Nato znova Cankarjeva beseda, kratka, pronicljiva in čutna, tako kot je bila čutna izvedba ponarodele »V dolini tihi« s strani skupine Proper. Velik aplavz je požela tudi Properjeva drzna priredba poskočne Slakove pesmi »Lahko noč, zlatolaska«, saj kot je rekel Lojzetov brat Matija, »zakaj pa ne bi bilo drugačno« in dodal, da je bil presenečen nad izvrstnimi nastopi ansamblov.
Zagotovo pa so ob poslušanju koncerta zelo lepo spomini privreli na dan soprogi Lojzeta Slaka Ivanki, ki se je vsem zahvalila za »prečudovit« dogodek. Zdelo se ji je tudi neverjetno, da je bil koncert ravno v času, ko je v Cankarjevem domu gostovala Slakova razstava »Moje plošče so moje knjige«, obisk katere so izkoristili številni obiskovalci Gala koncerta.
Ti so pohvalili dejstvo, da so se glasbeniki Slakovih pesmi lotili na svojstven način in jih zaigrali v drugačnem slogu. Predvsem so to storili Slovenski citrarski kvartet, Kvintet Vintgar, pevka Irena Vrčkovnik, pianist Gašper Konec, Manca in Benjamin Izmajlov, Vokalni band Kreativo in basbaritonist Marcos Fink.
Veseli Dolenjci
O tem, kako neprekosljiva je harmonika, pa so dokazali Veseli Dolenjci z venčkom Slakovih domoljubnih pesmi, Ansambel Igor in zlati zvoki s skladbama »Minili sta že leti dve« in »Pomlad na deželi« ter Modrijani, ki so izvedli »Mavrico« in »Še enkrat«. Voditelja Nataša Ličen in Matjaž Merljak sta v vezni besedi brala tudi misli, ki jih je o Slaku pred štirinajstimi leti zapisal pesnik Tone Pavček, med drugim tudi to, da je Slak »znamenje na nebu slovenske narodno-zabavne glasbe, ki je zablestelo v prejšnjem stoletju in tudi v tem ne izgublja ne svetlobe ne slovesa«.
Občinstvo je za piko na i navdušila sklepna točka – nastop radijskih sodelavcev. Marjan Bunič, Jure Sešek, Andrej Jerman, Jan Gerl in Miha Močnik so ob pomoči kontrabasista Primoža Urbanca zapeli venček najbolj znanih Slakovih melodij in z njimi povabili k veselju, petju in prijateljstvu.
S ploskanjem in prepevanjem, ki je odmevalo iz dvorane, so verzi »To smo mi, prijatelji, vsak od nas velja za tri, z nami vsak se veseli, dajte se še vi« pospremili obiskovalce vseh generacij domov na različne konce Slakove, Cankarjeve in naše Slovenije, pa tudi preko njenih meja. Vse do tja seže tudi glas Radia Ognjišče, ki bo 28. novembra praznoval 24. rojstni dan, s tem pa tudi stopil v jubilejno, srebrno leto svojega delovanja.
