Na evropskih prvenstvih pa je bil dvakrat absolutni prvak v šesteroboju, ima še deset zlatih medalj na orodjih, pet srebrnih in šest bronastih. Veliko medalj ima tudi na mediteranskih igrah, šestnajstkrat je bil državni prvak na mednarodnih tekmovanjih (nekaj podobnega kot na tekmovanju za svetovni pokal) pa je prav na vseh osvojil medalje. 40 zlatih, štiri srebrne in tri bronaste. Ima tudi veliko državnih in mednarodnih odlikovanj, od nagrade AVNOJ do državnega odlikovanja Zlati red za zasluge.
Spregovoril je tudi o svojem otroštvu, ki ga je preživljal pri starih starših, medtem ko je bil njegov oče, mornariški častnik, kar štiri leta interniran v taborišču Dachau.
Vesel je, da sta mu starša po vojni omogočala ukvarjanje s športom. Z devetimi leti je namreč začel telovaditi v tedanjem Telovadnem društvu Ljubljana. Pri dvanajstih letih leta 1952 je že postal pionirski prvak mesta Ljubljane. Leta 1955 in 1956 je postal mladinski državni prvak Jugoslavije. 1957 pa je prvič osvojil naslov članskega državnega prvaka SFRJ v mnogoboju, ki ga je uspešno branil vse do konca svoje športne poti.
Veliko zanimivega je povedal tudi o svojih poznanstvih z Leonom Štukljem in Josipom Tošem Primožičem. »Mimogrede, Primožič je bil uspešnejši na svetovnih prvenstvih, Štukelj pa na olimpijadah,« pove in dodaja, da se je z njima pogosto pogovarjal. V nadaljevanju je z nami delil spomine na prvo bronasto medaljo na svojem paradnem orodju- konju z ročaji, ki jo je star 19 let osvojil na svetovnem prvenstvu v Moskvi leta 1958. Povedal je, kaj je botrovalo temu, da na svojih prvih olimpijskih igrah v Rimu ni osvojil medalje in kako je na SP v Pragi leta 1962 po polurnih protestih češkoslovaškega občinstva prišel do zlate medalje na bradlji, ki mu jo sodniki sprva niso točkovno dodelili. A so odločitev po protestih publike spremenili.
V Tokiu je na svojih drugih OI postal zlat na konju z ročaju in bronast na drogu. Štiri leta kasneje je dodal še zlato medaljo na konju z ročaji v Mehiki. V desetletnem obdobju nepremagljivosti na konju z ročaji so mu dali laskavi naziv bog konja. Povedal je tudi, da je ponosen na uspehe naših udeležencev OI v Tokiu 2021 oziroma 2020, kjer so naši športniki osvojili tri zlate, srebrno in bronasto medaljo.
Uspešna telovadka je bila tudi njegova soproga Zdenka Cerar. O njej je povedal nekaj lepih besed in tudi spregovoril o praznini, ko je pred nekaj leti umrla. »Večja skrb za družino, najine tri otroke, sina in dve hčerki, je padlo na njena pleča. Ona je bila izjemno topel človek, tudi izven našega družinskega kroga. Bila je do vseh ljubezniva,« nam še pove. Zelo mu je bilo hudo, ko je umrla: »Seveda ni enostavno, a žal tako življenje teče. Slej ko prej se eden ali drugi poslovi.«
Na koncu smo par besed spregovorili tudi o politiki. Pove, da je včasih težko spremljal laži in podtikanja, ki sta jih bila deležna tako njegova žena Zdenka, nekdanja generalna državna tožilka in ministrica, kakor tudi njegov sin Miro, nekdanji predsednik vlade in zunanji minister. »Pomirja me dejstvo, spoznanje, da sta imela dobronamerne načrte pri svojem političnem delovanju. Sin Miro si je prizadeval, da bi dal slovenski družbi pozitivne note človeškega obnašanja in razumevanja, ampak v politiki je včasih to težko. Za oba je bila to bogata izkušnja.«
Olimpionik Miroslav Cerar in Igor Gošte
