Velja spomniti, kako je magistru konservatorstva in akademskemu slikarju Viktorju Povšetu pred nekaj leti uspelo pod sliko Svete Magdalene odkriti doslej neznan portret Prešernove muze, Primičeve Julije. Da je imel Prešeren po koncu študija in pridobitvi naziva doktorja prava na dunajski univerzi še eno veliko a skrito ljubezen, pa se razkriva v romanu Antona Slodnjaka Neiztrohnjeno srce.
Prešernu se je med iskanjem službe na Dunaju ponudila priložnost poučevanja mladega grofa Emanuela. Iz hvaležnosti, ker je v njem znal prebuditi željo za študij, je Emanuelov oče povabil Prešerna za nekaj mesecev na svoj grad v češke Lysice.
Med bivanjem v Lysicah je Prešeren videval precej Židov in ob tem izvedel, da so prebivalci razdeljeni v dva tabora, med kristjane in žide ter da so med njimi le gospodarski stiki. Kadar je stopil v židovski geto, so ga obkrožili otroci, ker so že vedeli, da je dobrotnik in da jih bo obdaril z drobižem.
Ko je ob obisku premožnega Žida Salomona Sonnescheina spoznal njegovo edinko Rahelo, se je dekle zaljubilo vanj in se začela z njim po priznanju medsebojne ljubezni na skrivaj sestajati z njim. Nad njima je namreč visela grožnja Rahelinega očeta Prešernu, da jo raje ubije, kot da ji dovoli poroko s kristjanom.
Rahela je spoštovala očetovo zahtevo in tako je Prešernu dejala, kako ji ljubezen do njega brani vera in njen rod: »Moja vera je drugačna. Hčerka sem izvoljenega ljudstva in Jehova mi je prepovedal zakonsko zvezo s tujcem.« Ob bližanju Prešernovega odhoda v domovino se je bližalo slovo od Rahele. Namesto zadnjega srečanja mu je Rahela napisala pismo, a ga je raje potlačil v žep kot prebral.
Pred odhodom v Brno z grajsko kočijo je zaman čakal nanjo, da bi prisedla in Slodnjak zapiše: »Ko pa ni bilo nikogar, je kriknil vozniku. In že ga je zavil drdrajoči ritem nagle vožnje v svojo mrežo. Prvič v življenju je občutil, da je storil nekaj zoper svojo naturo. Ta zavest je bila grenka glasnica, da je konec mladosti. Z Rahelo se nista videla nikoli več.«