Zbor je nastopal po vsej Evropi in to v najbolj elitnih dvoranah. Na turnejah so jim sledili občudovalci, kar je bil takrat edinstven fenomen. V desetih letih delovanja so Trboveljski slavčki izvedli 255 koncertov in z vlakom prepotovali 20.000 kilometrov.
Zaradi svojih izjemnih uspehov so bili leta 1938 izbrani, da iz ljubljanskega studia, prek radijskih valov, izvedejo koncert za ameriški šolski radio. Koncert je po ocenah spremljalo več kot šest milijonov ameriških poslušalcev. Kasneje so bili tudi povabljeni na trimesečno turnejo po Ameriki, vendar se zaradi prihajajoče vojne to nikoli ni zgodilo, je RTV Slovenija zapisala v sporočilu za javnost.
Medvojni pevski zbor Trboveljski slavček je sestavljalo osemdeset do sto revnih knapovskih otrok, brez vsake glasbene izobrazbe. Njihov vodja Avgust Šuligoj, po poklicu učitelj, ki je prebegnil iz Primorske, jih je povzdignil na takšno raven, da so bili leta 1936 na prvem mednarodnem glasbenem kongresu v Pragi od 600 takrat vodilnih muzikologov izbrani kot najboljši pevski zbor na svetu, celo boljši od znamenitih Dunajskih dečkov.
Trboveljski slavček je v letih 1930 do 1941 izvajal pesmi uglednih skladateljev tistega časa, kot so bili Emil Adamič, Slavko Osterc, Lucijan Marija Škerjanc, Marij Kogoj, Matija Bravničar, Danilo Švara, Matija Tomc, Ivan Matetić Ronjgov, Boris Papandopulo in drugi. Nekateri od njih so skladbe pisali posebej za ta zbor.
Pot Trboveljskega slavčka pa ni bila vedno rožnata, saj so že od vsega začetka oblasti nasprotovale delovanju zbora in mu ves čas na razne načine oteževale delo. Ni jim bilo po godu, da bi se otroci, ki naj bi zrasli v delavce, ukvarjali s kulturo, ter povsod želi takšne uspehe in odobravanja. Kasneje je spomin na zbor tudi utonil v pozabo.
Kot je v pogovoru za STA povedal režiser in scenarist Kreže, nekaterim dejansko ni bilo v interesu, da se spomin na ta zbor ohrani in da so se le redki, predvsem starejši domačini, spominjali tega fenomena, ko je opravljal raziskavo za film. Razlog za uspeh zbora pa so po njegovem mnenju prav nemogoče razmere, težko socialno okolje, v katerem so odraščali otroci, ki namreč niso imeli ničesar, prav zbor pa jim je pomenil vse. Poleg tega je njihov zborovodja zanje skrbel in jih vzgajal, kot da bi bil njihov oče.
Kreže se podpisuje tudi pod montažo filma. Direktor fotografije je Jure Černec, oblikovalec zvoka Marjan Drobnič. Naratorka je Irena Kovačević. Film je nastal v produkciji Zavoda Solsticij ter soprodukciji RTV Slovenija in Staragare. Sofinanciral ga je Slovenski filmski center.