»Nisem prišla iz maminega trebuha, ampak iz Afrike. Vesela sem, da sta me starša posvojila, saj ju imam zelo rada,« je ob našem obisku družine Novak dejala sedemletna Zainab. Le po nekaj minutah pogovora je premagala začetno sramežljivost, medtem ko se je štiriletni Kali kratkočasil z igranjem in je bil nekoliko bolj redkobeseden.

Nadobudneža iz afriške države Sierra Leone sta v dom v središču Šentjurja prinesla toplino, smeh in veselje, po čemer sta njuna posvojitelja Barbara in Damir hrepenela vrsto let. »Nekateri ljudje, ki nas opazijo, ko se odpravimo na sprehod, menijo, da sva otroka rešila iz težkih življenjskih razmer. Nama pa se zdi ravno nasprotno – otroka sta rešila naju. Po letih razočaranj sta v najini življenji prinesla svetlobo,« sta povedala.

»Nekateri otroci se obregnejo ob štrleča ušesa, ob očala ali ob telesno težo vrstnikov. Tisti, ki ne spoštujejo različnosti, lahko nekaj najdejo za vsakogar,« pravita o predsodkih slovenskega okolja do drugačnosti.

Zakonca Novak sta si približno sedem let prizadevala za otroka. Za njima je ve neuspešnih umetnih oploditev. Kljub podpori medicinskih postopkov jima ni uspelo ustvariti družine, želja po njej pa je bila pri obeh zelo močna. Zato sta vse bolj razmišljala o posvojitvi. Ker je v Sloveniji nanjo treba čakati do deset let, zanjo pa ni nobenega zagotovila, sta se odločila za posvojitev otroka iz Afrike.

»Tega, da nameravava posvojiti otroka, nisva dajala na velik zvon. Vse skupaj je povezano v veliko vprašaji. Biološki starši si lahko premislijo. Ali pa se hitro zamenja vlada, posvojitve in sanje posvojiteljev se lahko razblinijo,« razlagata zakonca.

»Otroci v Sierra Leoneju živijo zelo skromno, a ker ne poznajo drugačnega načina življenja, so zelo srečni. V očeh najmlajših vidiš iskrico. Ko so stari pet ali šest let, morajo že prevzeti določena opravila, po ulicah na primer nosijo košare in prodajajo, kar pridelajo doma. Zelo hitro morajo odrasti.«

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24