Na podeželju so bili darovi za Miklavža v preteklosti zelo skromni, predvsem suho sadje in medenjaki, kasneje tudi pomaranče, ki so razen na Primorskem veljale za nekaj posebnega. Bile so drage in jih med letom niso jedli. Otroci, ki čez leto niso bili pridni, pa po izročilu dobijo šibo. Po opozorilu strokovnjakov je šiba v preteklosti pomenila čarodejni pripomoček, posredovala je življenjsko moč, tako da je niti porednemu otroku niso smeli odreči.
Miklavževanja so v večjih mestih postala stalnica decembrskih prireditev, tako denimo v Ljubljani in Mariboru. V Ljubljani se je Miklavž v spremstvu angelov in parkljev v torek podal po središču mesta in otroke obdaril s sladkarijami.
V sklopu Miklavževih prireditev so ponekod prižgali tudi praznične luči in postavili Miklavžev sejem. Večina Miklavževih prireditev je sicer na predvečer njegovega godu, različni pohodi, teki in koncerti pa se bodo zvrstili tudi v prihodnjih dneh.
Sv. Miklavž, ki je bil škof v Mali Aziji in je umrl v prvi polovici 4. stoletja, je vse od 11. stoletja postajal zelo priljubljen svetnik tako na območjih, kjer se je razširilo vzhodno krščanstvo, kot na območjih z zahodnim krščanstvom.
Naslednji decembrski dobri mož bo božiček. V Sloveniji smo ga v 90. letih minulega stoletja začeli prevzemati v obliki, kot je znan v ZDA. A lik, ki se je razvil v ZDA, ima svoje korenine v liku Miklavža v Evropi. V ZDA so ga namreč prinesli nizozemski izseljenci, ki so miklavževanje, kakršnega so poznali v svoji domovini, prenesli v novi svet.
Otroci v državah, kjer je osrednji zimski obdarovalec božiček, verjamejo, da živi na severnem tečaju skupaj s svojo ženo. Tam čez leto izdeluje igrače, pri tem pa mu pomagajo palčki. Otroci mu pošiljajo pisma z željami za božična darila, ki jim jih prinese domov v božični noči.
Tretji decembrski dobrotnik v Sloveniji pa je dedek Mraz, ki nosi darila v noči z 31. decembra na 1. januar. Letos mineva okroglih 70 let od prvih praznovanj dedka Mraza, ki smo ga prevzeli iz takratne Sovjetske zveze.