Revija Reporter
Magazin

Ogled Hankejevega kanala v Škocjanskih jamah le za pogumne (reportaža)

STA

11. feb. 2020 6:00

Deli na:

Sredi februarja bodo za goste skozi Škocjanske jame odprli obnovljeno staro pot ob Hankejevem kanalu. Namenjena bo predvsem ljubiteljem jam in avanturističnim navdušencem, saj vključuje zahtevno hojo po strmih in izjemno ozkih stopnicah, vklesanih v tudi do 20-metrskih prepadnih stenah nad reko Reko, ki ni za vsakogar.

Pot v zadnjem času ni bila odprta za obiskovalce, tudi zdaj bo obisk omejen. Po njej bodo posebej usposobljeni vodniki vodili le dvakrat na mesec skupine z do desetimi obiskovalci.

"To je pot, ki so jo odkrivali prvi raziskovalci pred več kot 130 leti. Začeli so jo graditi, takoj ko so prišli do velike Martelove dvorane," je za STA ob nedavnem novinarskem obisku na tej vznemirljivi turi povedal direktor Parka Škocjanske jame Stojan Ščuka.

Staro pot so v zadnjem letu obnovili, vendar tako, da je enaka kot pred 100 in več leti. "Nismo je želeli betonirati, niti razsvetlili je nismo, stopničke so vklesane le tam, kjer so že bile," je pojasnil Ščuka štirim novinarkam, ki so si drznile na adrenalinsko pot po podzemlju.

Pot je varovana s kovinsko ograjo, čez določene dele poti so postavljene lesene deske. "Tu bodo zato obiskovalci lahko občutili tisto pravo divjo naravo, saj si bodo pot v podzemlje razsvetljevali z naglavnimi lučmi," je dodal direktor parka.

Za obisk Hankejevega kanala bo potrebna tudi posebna jamarska oprema. Če obiskovalci ne bodo imeli svojih jamarskih kombinezonov, čelade, posebne obutve in varovalnega pasu, bodo za to poskrbeli v Škocjanskih jamah. Obisk Hankejeva kanala bo tako adrenalinska avantura predvsem za tiste, ki se ne bojijo teme, globine in zaprtega prostora.

"Omejitev je zagotovo tudi fizična pripravljenost in strah pred višino. Pot je ozka in poteka visoko nad reko, zato jo odsvetujemo ljudem z različnimi strahovi in premajhno fizično pripravljenostjo," je še povedal Ščuka.

Na podzemno dogodivščino se ni dobro podati brez prave obutve. Številne stopnice, ki so poleg tega še neenakomerno izklesane strmo v steno, lahko povzročijo težave ter otiščane in boleče nohte na nogah. Sicer pa gre za doživetje, ki bi ga avtorica priporočila vsem pravim avanturističnim dušam, tudi če niso jamarji.

Posebnost poti je v tem, da poteka ob reki in se zaključi v Martelovi dvorani, največji podzemni dvorani v Evropi. Dolga je dober kilometer in pol, trenutno je na ogled kilometer poti. Na njej lahko poleg kanjona reke Reke, ki je nekje ožji, drugje se razširi, obiskovalci občudujejo tudi jamske kraške pojave, od od sige do ponvic in drugega.

Prvi del poti do Swidovega razgledišča je mogoč ne glede na vodostaj reke, če pa bodo kasneje uredili pot do Martelove dvorane, bo dostop do tja mogoč le ob nizkem vodostaju, saj moraš dvakrat prečkati reko, to pa je možno le ob določenih pogojih.

Čeprav uradno ponudba za obisk Hankejevega kanala še ni bila objavljena, je zanimanje za obisk izjemno veliko. "Predvsem nas kličejo jamarji iz tujine, tu je bila še posebej vztrajna neka skupina iz Nemčije. Zato imamo in to ne glede na to, da sploh še ni objavljeno na spletu, že prve rezervacije," pojasnjuje Ščuka.

Pravi ogled se začne v Schmidlovi dvorani, kjer so se začenjale prve resne raziskave Škocjanskih jam. Prvi, ki je po Reki že leta 1839 prodrl v notranjost Škocjanskih jam, je bil Jakob Svetina, 12 let kasneje pa sta Adolf Schmidl z Dunaja in Ivan Rudolf iz Idrije prišla do znamenitega šestega slapa in s tem nadaljevala raziskave.

Pomemben prelom je bila leta 1884 ustanovitev jamarskega odseka pri primorski sekciji Nemškega in avstrijskega planinskega društva v Trstu. Slednja je istega leta dobila v zakup Škocjanske jame, s tem pa se je začelo tudi sistematično raziskovalno prodiranje v podzemlje ob Reki pod vodstvom Antona Hankeja, Josipa Marinitscha in Fridericha Müllerja.

Ob pomoči domačinov so že leto dni pozneje premagali šesti slap, ki je dolga desetletja veljal za preveliko oviro. Prvi raziskovalci so jamo odkrivali s čolni. "To so bila pravzaprav plovila, sestavljena iz dveh korit, spojenih skupaj z vijaki. V njem so lahko sedeli trije možje, s seboj so imeli še precej vrvi in vrvnih lestvic. Nanj je bila vedno privezana vrv, ki so jo držali možje na kopnem," je ob novinarskem obisku Hankejevega kanala pojasnil Borut Peric.

Ker so prvi jamarji raziskovali brez sodobne jamarske opreme, ki jo poznamo danes, so njihovi dosežki še posebej osupljivi.