Elli H. Radinger je mednarodno priznana nemška poznavalka volkov, ki je več let preživela med njimi v divjini Minnesote in v Nacionalnem parku Yellowstone. V knjigi Modrost volkov poleg številnih modrosti zapisuje tudi do zdaj neznana, a osupljiva spoznanja o njih in ganljive zgodbe iz njihovega življenja. Knjiga je bila do zdaj prevedena že v več kot 15 jezikov in bila uspešnica na lestvici revije Spiegel.
Kako se je prvič znašla z volkom na štiri oči?
»Brez opravljenega študija biologije, zato pa s polno malho strasti in optimizma sem se prijavila na raziskovalno prakso o vedenju volkov v rezervatu za raziskovanje volkov Wolf Park v ameriški zvezni državi Indiana …« začne pripoved avtorica, ki je za to, da bi uresničila svojo strast do pisanja in očaranost nad volkovi, obesila odvetniško kariero na klin.
Hitro so ji povedali, da o tem, ali bo neki praktikant sprejet, odloča izključno vodilni volk glavnega volčjega tropa. Z upravljavcem ograde je pred preizkusom celo podpisala dokument, ki ga je odvezoval odgovornosti pred preizkusom. Dokument je imel strah zbujajoče besedilo: »Razumem, da obstaja možnost poškodbe in da so poškodbe lahko hude.«
In uročil jo je volčji »poljub«!
In uročil jo je volčji »poljub«!
Kako je torej bilo, ko je vodilni volk ─ 50-kilogramski paket mišic v krznu z rumenimi bolščečimi očmi ─ stekel proti njej in se pripravil na skok? »Njegovi šapi v velikosti dlani sta pristali na mojih ramenih, njegovi impozantni čekani so bili le nekaj centimetrov oddaljeni od mojega obraza. Svet se je ustavil …« Toda volk jo je z jezikom večkrat polizal po obrazu, ona pa je bila od tega »poljuba« dalje zasvojena z volkovi.
Po privajanju k delu z volkovi v rezervatu Wolf Park je nadaljevala raziskovanje v divjini Minnesote, kjer je živela v brunarici ob jezeru, daleč stran od civilizacije ─ in si tudi »na novoletno jutro ob minus 30 stopinjah Celzija obula zimske čevlje in šla iskat volčje stopinje.«
Modrosti volčje skupnosti
Volkovi kažejo izjemno pripadnost svojemu tropu. Ta je njihov temelj, varnost, trdnost, glavni smisel njihovega bivanja. Vsi sodelujejo v dobro družine, nenehni komunikaciji in skupnih obredih, ki utrjujejo njihovo povezanost (obredi ob bujenju, pozdravljanje vodilnih živali, ko se vrnejo z lova …) ter močnem vodstvu. Zato je njihovo življenje zelo podobno človeškemu: so skrbni člani družine, avtoritarni, vendar pravični vodje, sočutni pomočniki, zmešani najstniki ali trapasti šaljivci. Pravzaprav bi bili boljši ljudje od nas, še zapiše avtorica.
Mladiči so ljubljeni in varovani zaklad tropa. Zanje ne skrbijo le starši, ampak celotna družina, tudi tete, strici ter starejši bratje in sestre. Stare in ranjene člane družine oskrbujejo s hrano in prav nikoli jih ne pustijo na cedilu. Vsak član tropa ve, kakšna je njegova vloga in kdo sprejema odločitve.
Tudi volkovi – kot ljudje – uživajo v igri
Tudi volkovi – kot ljudje – uživajo v igri
Volčji očetje so očarani nad svojimi mladički. Ena najljubših zaposlitev vodilnega volka sta prav igra in ravs z mladiči. Očetje pustijo zmagati svojim sinovom in se uležejo na hrbet. Tudi ta zmožnost pretvarjanja je znak inteligence teh zveri.
Volčji mladiči, ki prekipevajo od energije, se lovijo, tečejo v snegu na vrh griča in se »sankajo« ─ spuščajo navzdol, drsajo po zamrznjenem jezeru, razbijajo led na jezeru ali reki.
V knjigi Modrost volkov lahko beremo tudi o volkulji v kanadskem nacionalnem parku Banff, ki je iz kampa 150 m proč od brloga kradla turistom žogice in blazine ter jih odvlekla za igračo svojim mladičem.
Volkovi so bitja z osebnostjo, dušo, razumom in čustvi
Radingerjeva je bila med opazovanjem volkov priča več ganljivim podrobnostim. Ko se je na primer velika družina odpravljala na lov, so vse mladiče znosili v en brlog in določili varuško. Tako je šlo več volkov na lov. Kot priljubljen vodja je tudi med volkovi obveljal tisti, ki je negoval socialne odnose. Tekmece je premagal, ne pa jih ubil. Avtoriteto je uveljavil že samo z neposrednim stikom z očmi, kratkim renčanjem, zaprtjem poti ...
Darilo volkov ljudem
Z volkovi (in drugimi divjimi živalmi), piše avtorica Elli H. Radinger, doživljamo intenziven trenutek sedanjosti. Predstavljajo nam nekaj neznanega in skrivnostnega. Žival, ki je še v nas in čuti – ne kdo želimo biti ali se kažemo navzven – ampak tisto, kar dejansko smo: agresijo, strah, negotovost, srečo ali sproščenost. Nekaj, kar potrebujemo, da lahko ponovno občutimo, kako je biti živ.
Zato so lahko zapisane zgodbe in modrosti volkov v razmislek in vodilo vsakemu človeku, ki želi živeti skladno in v skrbi za naravo in sočlovekom.
Avtorica svoja doživetja in razmišljanja v knjigi Modrost volkov sklene v ugotovitev, da nas trenutki, ko začutimo pristen stik in globoko povezanost z naravo, spremenijo in nagovorijo k več ponižnosti in skromnosti v odnosu do nje. Čas bi že bil, dodaja, da se ne bi več imeli za tako pomembne in bi preprosto bili – usvojili nekaj volčje modrosti.
