»Naša jeza je brezmejna«: Tone Stojko in pol stoletja protestov

»Vedno sem sanjal o nekem drugem času, o pravičnejšem času. In demonstracije so se mi zdele in v večini primerov so pot odprave krivic, ki so se nakopičile do te mere, da morajo ljudje izraziti svojo voljo s skupinskim in javnim nastopom. Včasih je to edina možnost, da se jih vidi in sliši. So upor pozabljenih in preslišanih,« pravi Stojko in dodaja: »So upor proti vsemu in v vseh sistemih, ki bi radi iz nas naredili brezmisleče robote, ki glasujejo za vse, kar si želijo oni. Da smo brez svojih želja in razmišljanj.«

Monografija je izšla v sozaložništvu muzeja novejše zgodovine in Mladinske knjige. Uredila sta jo Tone Stojko in kustusinja muzeja Nataša Strlič. Motivi množic in posameznikov, ki so javno izražali svoje razpoloženje, navadno v znak protesta, so pred meseci zrli z razstavnih panojev pred stavbo muzeja novejše zgodovine, kjer že od leta 2007 hranijo del njegovega fotografskega fonda. Bili so uvod v nastanek in povabilo k ogledu in branju Stojkove fotografske monografije.

Tone Stojko, samoiniciativni garač, je bil namreč s sprva skromno, nato pa vedno bolj sofisticirano fotografsko opremo, obvezno prenosno lestvijo ter izjemnim občutkom za sosledje dogodkov vedno znova na pravem mestu. Tudi takrat, ko je med množico protestniških transparentov v objektiv svojega fotoaparata ujel tistega z napisom »Naša jeza je brezmejna«.

Večina prvega črno-belega sklopa fotografij demonstracij je nastala v takratni republiški prestolnici, Ljubljani, a Stojko se je gibal tudi po drugih lokacijah, kjer se je pisala zgodovina. Med demonstranti in stavkajočimi rudarji na Kosovu leta 1988 in 1989, bil je v Pragi v času žametne revolucije in mirnega prehoda Češkoslovaške v demokracijo. Zabeležil je tako zmagoslavje srbskega vodje Slobodana Miloševića na beograjskem Ušću leta 1988 kot tudi demonstracije srbske opozicije v jugoslovanski prestolnici tik pred koncem skupne države marca 1991. Po skoraj 2000 posnetkih, ki jih je med obrambno vojno leta 1991 ustvaril po Sloveniji, se je avgusta 1991 odpravil še v popučistično Moskvo.

Drugi sklop v monografiji predstavljenih protestnih fotografij, ki jih hrani avtor, so večinoma barvne, digitalne fotografije demonstracij 21. stoletja, ustvarjene v državni prestolnici. Podobe demonstrantov različnih generacij, družbenih in poklicnih skupin ter prepričanj so hkrati izreden vpogled v aktualno domače in svetovno dogajanje. Vseslovenske ljudske vstaje v letih 2012 in 2013, demonstracije v podporo Janeza Janše pred ljubljansko sodno palačo, stavke gasilcev, policistov, šolnikov, demonstracije za migrante in proti njim ter ekološke demonstracije .... Njegov fotografskoprotestni fond se je z začetkom epidemije novega koronavirusa povečal, njegovo poslanstvo kronista je postalo še intenzivnejše. Različne in povsem nove načine demonstriranja je Stojko dokumentiral vse od aprila do konca leta 2020. Njihov izbor tudi zaključuje monografijo več kot polstoletnega spremljanja protestnega dogajanja skozi objektiv fotoaparata Toneta Stojka.

Stojko se v intervjuju za Reporter takole spominja nasilnih demonstracij 5. novembra 2020, na katerih jo je skupil fotograf Borut Živulović.:

»Moram priznati, da so se mi demonstracije, o katerih sedaj govoriva, zdele zelo sumljive. Nobenih transparentov, nobenih ekoloških ali političnih zahtev. Samo majhne skupine »nabildanih demonstrantov«, ki so bili zapaženi že julija na istem mestu. Vidi se, da so natrenirani za pretepanje in komaj čakajo, da se izkažejo. Zdelo se mi je kot kaka »vroča vaja« za prihodnost. Tudi sam sem bil na Erjavčevi cesti, kjer so od Drame frčale močne petarde proti policistom in konjenikom. Tudi sam sem hotel steči skoraj v istem trenutku kot Borut v ozek in temen prehod, ki vodi po bližnjici proti Gregorčičevi ulici. Pa nisem, ker nisem mogel fotografirati v temi. Potreboval bi kakšno luč, bliskavica se mi je zdela v temi nezanesljiva. Pa sem slišal od tam: 'Ne, novinarja!« Verjetno je bilo takrat že prepozno, in Borut je bil že poškodovan

Sam sem šel do Drame, do Slovenske, in ko sem se vračal, sem slišal za Boruta. Takrat je bil tam že rešilni avtomobil in Borut se je zbudil iz nezavesti. Še je ležal na tleh in luč, verjetno njegova, ga je osvetljevala. Reševalci so imeli čelade, slekli so mu bundo, da so ga lahko pripeli na nosila. Borut mi je mahal, toda zdelo se mi je, da je še bil v šoku. Potem smo videli vse, tudi novi vodni top, ki je tako, bolj za vajo, malo poškropil proti Nami. In neskončna panika med policisti. In sprehod ministra po Slovenski in njegov nastop v Odmevih, v katerih pripiše demonstracije mirnim petkovih demonstrantom. Bil je četrtek! Verjetno ne bomo kmalu ali pa nikoli izvedeli, kdo so bili »nabildani demonstranti«, ki so Borutu zlomili čeljust.«

In še o znameniti aretaciji JJ:

»Fotografija Aretacija Janeza Janše je v bistvu dolgočasna. Trije moški hodijo mimo nekega parkiranega avtomobila. Kar je imela za sabo, je bila zgodba. Zgodba o izginotju. Mislim, da je v svojem času odigrala odločilno vlogo. Nekdo je dejal, da če ne bi bilo nje, ne bi bilo kasnejših dogodkov. Postala je del zgodovine in kolektivnega spomina. To se mi je potrdilo tudi letos, zadnjega julija, ko so se demonstranti spomnili Roške in se skozi čas vrnili na prizorišče tedanjih protestov, pred nekdanje vojaško sodišče. Stal sem na svoji lojtrci, tako da sem bil nad glavami demonstrantov, in nenadoma se pojavi nekdo s transparentom, na katerem je moja fotografija aretacije in zraven piše: 'Tone, posnemi še eno tako, prosim.'«