Avgusta bodo olimpijske igre v Rio de Janeiru v Braziliji. Vam obdobje olimpijskih iger po navadi zbudi spomine na leto 1996, ko ste na olimpijadi v Atlanti v ZDA dobili srebrno medaljo v teku na sto metrov z ovirami?
Glede na to, da nas je nekdanje vrhunske športnike Olimpijske komite Slovenije letos vključil v promocijo športa po vrtcih in šolah, kjer skušamo otrokom predstaviti tudi olimpijske igre, pridejo v spomin utrinki s takratne olimpijade. Sama nikoli ne razmišljam o tistem času pred dvajsetimi leti.
V Atlanti se vam je ujelo vse: bili ste v življenjski formi in v finalni tekmi dosegli osebni rekord, ki ga v naslednjih letih niste več presegli. Najbolj ste zablesteli prav na najpomembnejši tekmi v karieri.
Pri tem gredo velike zasluge mojemu dolgoletnemu trenerju Juretu Kastelicu, ki je določal treninge, program tekmovanj, vsega, jaz pa sem imela nalogo nastopiti in narediti tisto, za kar sem trenirala. Mislim, da sem do tiste olimpijade v karieri vsako leto izboljšala osebni rekord, nenehno sem napredovala, stopnjevala formo. Na olimpijskih igrah v Barceloni sem prišla v polfinale, z leti sva z Juretom dozorevala, imel je odličen pregled, kako trenirajo vrhunski svetovni sprinterji, ves čas se je učil, vse svoje znanje je stavil name in na moj nastop v Atlanti. Tam sem iz teka v tek izboljševala rezultat in v finalu odtekla najboljši tek v življenju. V nadaljevanju sezone sem zmagala na slovitem atletskem mitingu v Zürichu, kjer sem premagala tudi olimpijsko zmagovalko Ljudmilo Engquist, to je bila pika na i.
Že pred šestnajstimi leti ste ustanovili Športno društvo Brigita Bukovec, v katerem vodite atletsko šolo za otroke do 15. leta starosti, lani pa ste dejali, da iščete zaposlitev. Se od atletske šole ne da živeti?
Ko sem leta 2001 odprla atletsko šolo, se je takoj vpisalo med 500 in 600 otrok, vendar je bil v nadaljnjih letih sistem za promocijo atletike med otroki na ravni ljubljanske mestne občine drugačen, kot bi bilo po mojem optimalno. MOL je imela razpise za najem športnih dvoran, na katere se prijavljajo športna društva za treninge svojih članov. Namen tega, torej omogočiti mladim brezplačne treninge, je dober, vendar je izvedba slaba in ne daje pravih rezultatov, ki bi se pokazali pri kasnejšem razvoju talentov. Otroke hitro vključijo v klube, kjer začnejo tekmovati mnogo prezgodaj, še pred desetim letom starosti, kar je povsem neprimerno. Moram pa se zahvaliti dvema šolama, OŠ Vič in OŠ Valentina Vodnika, ki moji atletski šoli dajeta prostore za vadbo, pri čemer smo pri razpisu sodelovali skupaj z Max tenis klubom.
Vaš partner vodi čistilni servis, pri čemer, kot pravite, tudi vi pomagate.
Da, imamo čistilni servis kot postransko dejavnost, vendar je moj partner zaposlen v Nogometni zvezi Slovenije, tako da so s tem servisom bolj majhni prihodki.
Torej še iščete zaposlitev?
Seveda.
Najraje v športu?
Absolutno. Če pogledate, kdo so trenerji mlajših generacij športnikov v tujini – sami nekdanji vrhunski športniki. V Sloveniji ni tako, kljub temu da nekdanji športniki zelo dobro vemo, kaj mladi potrebujejo za športni razvoj, kako to občutijo. Ne vem, česa se bojijo v Atletski zvezi Slovenije, zaposlene imajo ljudi, ki niso doma v športu. Fakulteta ti ne da toliko, kot 20 let športne kariere, zdaj pa smo nekdanji vrhunski športniki nekako odrinjeni.
Vaša sinova Aljaž in Aleksander sta stara že 14 in 11 let. Sta podedovala vašo hitrost in spretnost?
Sta, oba trenirata nogomet, ki je zdaj najbolj priljubljen šport pri fantih. Zame je pomembno, da trenirata in igrata z užitkom, ne pa da trenirata po petkrat na teden, za kar danes starši pogosto spodbujajo svoje otroke. Jaz zaviram razvoj zgodnje tekmovalnosti, zato me nekateri trenerji kar čudno gledajo.
Vas ljudje še prepoznajo na ulici, nagovorijo?
Starejši me dobro poznajo, vendar niso nikoli vsiljivi, imam same pozitivne izkušnje, vsi se spominjajo Atlante.
VEČ V POLETNI ŠTEVILKI REPORTER MAGAZINA, KI JE NA VOLJO PRI PRODAJALCIH ČASOPISOV
