V dvorani Kulturnega doma Krmelj sej zbralo tudi lepo število njegovih sorodnikov iz Zasavja in Krmelja, kamor je Hoči vse od otroških let naprej rad zahajal. Med njimi sta bili tudi njegova žena Joži in hči Katka.
Leopold Hočevar Hoči se je rodil v avgusta leta 1940. Že v zgodnjih otroških letih je po hudi bolezni izgubil mamo, v taborišču Mauthausen pa je malce kasneje umrl še njegov oče. Po veliki izgubi je nekaj let živel pri teti v Hrastniku, kjer je končal osnovno šolo. Težke socialne razmere so ga pripeljale v Trbovlje v nižjo gimnazijo, kjer se je preživljal z nizko pokojnino, ki jo je prejemal po očetu.
Že v tistem času je veliko risal, največ podobe in like iz svojega skromnega otroštva. Kasneje se je vpisal na ljubljansko akademijo likovnih umetnosti, kjer je diplomiral leta 1964 in se kasneje izpopolnjeval še na slikarski specialki. V tem letu je spoznal svojo bodočo ženo in se leta 1966 poročil. Rodili so se jima trije otroci, hčerki Marjetka in Katka ter sin Peter, ki ga je prezgodni porod zaznamoval za celo življenje.
Z družino je živel v Trbovljah, kjer je na šoli opravljal delo likovnega pedagoga. Ves čas je ustvarjal. Največ je slikal pokrajine. Spomnimo se ga po mnogih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Na pragu ustvarjalne moči je zaradi neozdravljive bolezni umrl 27.oktobra leta 1986. Kmalu za tem se je družina morala soočiti tudi s smrtjo hčerke Marjetke.
Nekaj besed je o svojem slavnem sorodniku spregovorila tudi Milena Papež, ki se je s svojim bratom v mladostnih letih pogosto družila z njim, ko je prihajal na obisk v Krmelj: „Moj oče je odraščal brez mame, večinoma pri tujih ljudeh, zato ni nenavadno, da je bil izredno dober človek. Skupaj z mamo sta nudila gostoljubje mnogim sorodnikom s podobno zgodbo. Zato je imel zelo rad Poldka, kot smo v otroških letih klicali Hočija, ker je v njem podoživljal svojo zgodbo. Zelo pogosto je prihajal k nam na obisk. Vsi smo ga bili zelo veseli, on pa je ves čas risal in slikal. Vedeli smo, da je zelo nadarjen. Bil je vedno nasmejan. Spomnim se ga tudi, ko je postala pipa njegov prepoznavni znak.“
Ja, tudi v šoli v razredu jo je kdaj „vlekel“. Vse mine, a spomini ostajajo. V materialnem smislu tudi njegova slikarska dela, ki jih je zapustil Zasavcem in Slovencem. Zbranim je spregovorila tudi njegova žena Joži Hočevar, ki se je vsem, predvsem pa svojim in Hočijevim sorodnikom zahvalila za obisk slovesnosti in ogled razstavljenih slikarskih del. Povedala je še, kako so se veselili prvega družinskega avtomobila, s katerim so se lahko pogosteje odpeljali na obisk sorodnikov v Krmelju, kamor je Hoči tako rad zahajal.
Ker sem tudi sam njegov sorodnik, se spominjam, kako je sam ali s svojo družino pogosto obiskal mojo mamo Marijo (svojo sestrično) in kako je užival ob pečenih savskih ali medijskih ribah, ki mu jih je spekel moj oče Bogomir.
Omenimo še, da je za kulturni program poskrbel tudi hrastniški moški pevski zbor Svoboda, katerega član je tudi Hočijev bratranec Tonči Hočevar.
