V njem je danes Plečnikov muzej. Plečnikova arhitekturna dela, pri katerih je poljubno prepletal klasične elemente, veljajo za posebnost v svetovni arhitekturi.
Za izvrstno diplomsko delo na fakulteti za arhitekturo na Dunaju, kjer je bil Jože Plečnik študent slavnega arhitekta Otta Wagnerja, je prejel Rimsko štipendijo. Z njo mu je bilo od jeseni 1898 do pomladi 1899 omogočeno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima ter obisk Francije, kjer ga je dohitela vest o materini smrti, zato se je predčasno vrnil v domovino. Iz tega časa se je ohranila bogata korespondenca, med njimi pisma najstarejšemu bratu in duhovniku Andreju, mlajšemu Janezu in materi Heleni, kot tudi gradivo, iz katerega veliko izvemo o njegovem vstopu v Wagnerjevo arhitekturno šolo.
Na podlagi gradiva, ki ga je s pomočjo Plečnikovega dediča in nečaka patra Karla Matkoviča (sina Plečnikove sestre Marije) zbral in uredil dr. France Stele ter ga nato objavil v knjigi Arhitekt Jože Plečnik v Italiji (Slovenska matica, Ljubljana 1967), lažje razumemo Plečnika kot umetnika in kot človeka neizmerno globoke katoliške vere. Prav to je tudi razlog, zaradi česar je Rimokatoliška cerkev v Sloveniji sprožila postopek za arhitektovo beatifikacijo. Mimogrede, enak postopek poteka tudi za španskega arhitekta Antonija Gaudija.
Ob 145. jubilejni obletnici Plečnikovega rojstva velja kot zanimivost omeniti, kako je ta dan preživel leta 1899, ko se je mudil na študijskem potovanju po Italiji. Iz Steletove knjige Arhitekt Jože Plečnik v Italiji izvemo, da je bil ta dan v romarskem Assisiju, od koder je svoji materi Heleni in svojcem poslal razglednico s pogledom na Assisi s pripisom: »Preljubljeni. Poglejte krasoto, jaz nimam primere za to.« Poslal jim je tudi pismo, v katerem je opisoval sv. Frančiška Asiškega iz Legende prima Tomassa de Celana, nastale nekaj let po Frančiškovi smrti 1226. Za opis sv. Frančiška Asiškega se je očitno odločil za to, da bi v pismu domačim opozoril na Frančiška Asiškega kot njegovega velikega vzornika.
Kakšen je bil torej sv. Frančišek Asiški po legendi in v Plečnikovih očeh? V legendi je zapisano, da je bil »zelo prijeten v občevanju, po naravi krotek, prepričljiv v govorjenju, zmeren v opominjanju, točen v izvrševanju ukazanega, previden v svetovanju, sposoben v dejanju, v vsem prijeten, vedrega razpoloženja, prikupne čudi, zmernega duha, vztrajen v molitvi, v vsem goreč, trden v sklepih, vztrajen v kreposti in milosti, vedno sebi enak; naglo pripravljen odpuščati, neprenagljen v jezi, svobodnega duha, obdarjen z dobrim spominom, bister v razpravljanju, obziren v izbiranju, v vsem preprost; strog do sebe, mil do drugih, v vsem premišljen.«
V spomin na Assisi in svoj 27. rojstni dan, je 23.januarja 1899 odtrgal oljčno vejico ter jo poslal v pismu domačim. Bratu in duhovniku Andreju je poslal še fotografijo Kristusove glave iz cerkve sv. Damiana Assisija s pripisom: »Tehnično (kip, op. p.) ni umotvor, pač pa ker je v njem čudovito uresničen ideal umetnika in –vere. Če bi kedaj bil tako srečen, da bi mogel uživati umetnine Italije, bi rekel: Prvo pojdi v Assisi, tam je narava, šola, vse. Samo tu si je mogoče misliti svetega Frančiška Asiškega, zato je ta tu šele velik…Če bi imel še enkrat priložnost, obiščem ta kraj zopet.« Ni znano, ali mu je bil še kdaj dan obisk Assisija, zagotovo pa smo lahko prepričani, da mu je legenda o sv. Frančišku ostala kot zvesta popotnica skozi vse njegovo, z vero prepleteno ustvarjalno življenje.
