Ob jubileju je Bavčarju blizu tudi misel francoskega pesnika Guilla Vica: "Vse, kar posedujemo, vse, kar imamo, je nekaj časa". To je najdragocenejša posest, ker je usodno enkratna. "Objektivno gledano imam sedaj pred seboj manj časa, kot sem ga imel prej, in moram zato strniti projekte, napraviti svoje življenje čimbolj racionalno in se tega zavedati,"je pojasnil.
Pri desetih letih je Bavčar zaradi nesreče izgubil levo oko, nato pa je za posledicami poškodbe drugega očesa, zaradi eksplozije detonatorja za mine, postopoma popolnoma izgubil vid. Bil je žrtev vojne agresije, proti kateri se pravzaprav nihče ne zna braniti, hkrati pa so zaradi slepote nastopili tudi številni predsodki, ponižana je bila tudi njegova mati. Tega se goreč borec za pravice slepih vse bolj zaveda in o tem vse več piše.
Spominjal se je, da se je po nesrečah zaključilo njegovo otroštvo, prav tako ni živel mladosti, kot bi jo lahko. Kljub vsemu pa se je v njem prebudila neke vrste upornost: "Ta je bila pogojena z odnosom okolja in predsodki do slepih. In ta upornost me še vedno spremlja."
Uspelo se mu je ponovno vključiti v običajni šolski sistem, uspešno nadaljevati študij na ljubljanski Filozofski fakulteti in na koncu doktorirati iz filozofije estetike na pariški Sorboni. Postal je tudi raziskovalec na Nacionalnem centru za znanstvene raziskave, priporočilo pa mu je napisal Jacques Derrida. Doslej je po vsem svetu objavil več kot 400 člankov.
Za študij filozofije se je odločil, ker je že kot otrok gojil bolj filozofski odnos do sveta, ki ga je nato poglobil. "Prijatelj mi je svetoval, naj grem študirat filozofijo, saj bom tam morda našel ljudi nekoliko širšega duha. In to je bilo res," je povedal in dodal, da so se filozofi zavedali tega, da je, po Heglu, "svoboda substanca duha, duh pa je zavest telesa", po Spinozi, čeprav ponižanega. Sam se še vedno bori za to misel, hkrati pa ga je strah, saj je svoboda duha velikokrat ogrožena.
Bavčarju je vselej predstavljalo izziv vse tisto, kar počnejo videči - voziti kolo, motor, streljati s puško in fotografirati. Prve fotografije je naredil že na gimnaziji. Posnel je nekaj deklic, ki so mu bile simpatične. Nato je fotografijo dal nekoliko na stran, a se je k njej v 80. letih vrnil: "Moje zanimanje je bilo vselej usmerjeno v prepovedani svet. Zame je bil to svet filma, fotografije, vidnih zaznav in astronomije. In s tem sem se trmoglavo ukvarjal."
V svojih fotografijah želi Bavčar predstaviti pogled tretjega očesa, notranje gledanje: "Tretje oko je oko domišljije. Je tisto oko, ki vidi nevidno. V tretje oko so verjeli stari Grki, saj so menili, da slepi vidijo neviden svet. Sam se nekako borim, da bi tudi sodobnost priznala ta notranji pogled. Celo filozof Martin Heidegger pravi, da imamo oči zato, ker vidimo, ne pa zato, da vidimo. Da vidimo, so nujno potrebni možgani."
Ali pri fotografiranju duhovni svet prepleta s svetom spominov iz otroštva? Bavčar je pojasnil, da ima vsak človek svoj pogled na svet in svoje zaznave, tudi tisti, ki so slepi od rojstva. Tudi njim je mogoče lego sence predstaviti s pomočjo geometrije, težje, a mogoče, jih je naučiti optike, in sicer z analogijami iz drugih umetnosti.
Sam se spominja barv in pozna optiko, kljub vsemu pa je njegovo zaznavanje videčega sveta vezano na Slovenijo, ker je to edina dežela, ki jo je videl. Spomini so vezani na rojstni Lokavec, Vipavsko dolino in obraze iz otroštva, ki jih nosi s seboj. Te obraze in podobe mora nato v mislih spremeniti, jih prilagoditi drugačnim okoliščinam, pogledom, ljudem.
Pošalil se je, da bi bilo smešno, če bi mislil, da so vse Napolitanke lepe kot Sophia Loren in priznal, da je po svoje sam tudi Don Kihot, ki je bil prav tako slep za svet okoli sebe: "Don Kihot je videl samo Dulcineje, tudi v kmetici, ki je z lopato nakladala gnoj. Tudi jaz vidim lepe ženske, malo kot v sanjah. Ko delam umetniške fotografije, svet vedno olepšam, v tem je tudi ta donkihotovska tragika." Bavčarjeve fotografije so bile doslej na ogled na več kot 150 razstavah, njegova zgodba pa je bila predstavljena v več kot sedmih filmih.
Fotograf in mislec pove, da je danes zelo poudarjen vizualni svet, pozablja pa se, da je to med drugim tudi svet tipa, telesnih zaznav in zvoka. Bavčar se je učil igranja na več instrumentov, že od desetega leta pa igra harmoniko. Trenutno piše knjigo Zgodba o harmoniki, v kateri bo predstavil svoje življenje skozi perspektivo harmonike. Tudi v harmoniki prepoznava Don Kihotovo usodo: "Ko držiš harmoniko, ne moreš držati plesalke."
Pripravlja še eno knjigo, naslovljeno Zgodba o puški. Pisati jo je začel, ker mu nekoč niso dovolili, da bi obdržal staro puško znamke Mannlicher, ki je pripadala njegovemu očetu. Šlo je za isto puško, kot jo je v rokah držal general Rudolf Maister, ko je branil severno mejo, Bavčar pa v njej prepoznava močno simboliko: "Je simbol nacionalnega spomina, simbol nacionalne identitete, slovenskega uporništva in tega, da slovenski fantje umirajo za tuje države." Knjigi bosta verjetno najprej izšli v Franciji.
Med drugim je Bavčar tudi prejemnik številnih nagrad. Samo v letošnjem letu je prejel nagrado državljan Evrope, s katero Evropski parlament nagrajuje posameznike, projekte in pobude, ki spodbujajo čezmejno sodelovanje in razumevanje v EU, ob francoskem državnem prazniku pa so mu podelili odlikovanje vitez legije časti.
Trenutno so njegove fotografije na ogled v Kulturnem centru Lojzeta Bratuža v italijanski Gorici. Postavitev Ranjeni pogled je posvečena spominu na soško fronto, hkrati pa je poklon vsem civilnim invalidom vojne. Gre za nadgradnjo razstave, ki je bila v začetku septembra na ogled v Kanalu.