Tudi njeno siceršnje življenje ni vedno potekalo po povsem ustaljeni strugi. V času Tomaža Pandurja je v mariborskem teatru poustvarila nekaj nepozabnih vlog in bila med tistimi, ki so po Tomaževi odločitvi, da zapusti mariborski teater, odšli skupaj z njim. Tudi iz solidarnosti in protesta, kot pravi.
Po nekaj letih se je vrnila v mariborsko gledališče in v njem nato v enaindvajsetih letih zablestela s številnimi vrhunskimi igralskimi kreacijami. Za svoje vloge je prejela več prestižnih igralskih nagrad, od Prešernove in Severjeve študentske nagrade do več Borštnikovih nagrad in mnoge druge.
V intervjuju med drugim pove, kako je bilo po dolgem času ponovno z odlično igralsko zasedbo sodelovati pri slovenskem filmu.
Pove tudi, zakaj je tako dolgo trajalo, preden je kot igralka pred leti sprejela prvo vlogo v celovečernem filmu, Košakovem Zvenenje v glavi, kako gleda na to, da jo nekateri primerjajo z igralko Monico Bellucci, pa tudi to, zakaj smo bili v devetdesetih letih po urejenosti in financah glede filma vzor vsem državam v regiji, zdaj pa je po njenem mnenju situacija alarmantna in sramotna.
Spominja se tudi enkratnega in neponovljivega obdobja, ko je skupaj z režiserjem Tomažem Pandurjem na mariborskem odru poustvarila nekaj nepozabnih vlog.
Spregovori tudi o zasebnosti, kaj ji ta pomeni in kdo je Ksenija Mišič, ko ni igralka, ki se z vso strastjo predaja vlogam na odru.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
