Tudi njeno siceršnje življenje ni vedno potekalo po povsem ustaljeni strugi. V času Tomaža Pandurja je v mariborskem teatru poustvarila nekaj nepozabnih vlog in bila med tistimi, ki so po Tomaževi odločitvi, da zapusti mariborski teater, odšli skupaj z njim. Tudi iz solidarnosti in protesta, kot pravi.

Po nekaj letih se je vrnila v mariborsko gledališče in v njem nato  v enaindvajsetih letih zablestela s številnimi vrhunskimi igralskimi kreacijami. Za svoje vloge je prejela več prestižnih igralskih nagrad, od Prešernove in Severjeve študentske nagrade do več Borštnikovih nagrad in mnoge druge.

V intervjuju med  drugim pove, kako je bilo po dolgem času ponovno  z odlično igralsko zasedbo sodelovati pri slovenskem filmu.

Pove tudi, zakaj je tako dolgo trajalo, preden je kot igralka pred leti sprejela prvo vlogo v celovečernem filmu, Košakovem Zvenenje v glavi, kako gleda na to, da jo nekateri primerjajo z igralko Monico Bellucci, pa tudi to, zakaj smo bili v  devetdesetih letih po urejenosti in financah glede filma vzor vsem državam v regiji, zdaj pa je po njenem mnenju situacija alarmantna in sramotna.

Spominja se tudi enkratnega in neponovljivega obdobja, ko je skupaj z režiserjem Tomažem Pandurjem na mariborskem odru poustvarila nekaj nepozabnih vlog.

Spregovori tudi o zasebnosti, kaj ji ta pomeni in kdo je Ksenija Mišič, ko  ni igralka, ki se z vso strastjo predaja vlogam na odru.

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24