jernej damjan, niki, taya damjan Dobra karma

Iskrena Jernej in Taya Damjan - tudi o novem ...

yves rausch Svet24.si

Lov za Gozdnim Rambom: lastnoročno je razorožil ...

UV-plenkovic jansa-ziga zivulovic jr-bobo Reporter.si

Zmagovita lekcija iz Zagreba: kaj se lahko Janez ...

koroanvirus, aplikacija, sledenje, nadzor Svet24.si

Koritnik: Koronavirusna aplikacija bo prostovoljna...

furs, davčna-utaja, kotnikova-5 Necenzurirano

Davčni utajevalci na Počivalškovem pragu

IMG_20200708_113611_886 Odkrito.si

Omar Naber - Skriva otroka???

Luka Basi Njena.si

Žalostna nedelja Luke Basija

Kolumnisti

Zlata krašovec: Znamenje in pričevanje

Deli na:
Zlata krašovec: Znamenje in pričevanje

Prejšnji teden je Benedikt XVI., papež, ki je z apostolskim pismom Vrata vere (Porta fidei) razglasil leto vere (na ravni vesoljne Cerkve to poteka od 11. oktobra lani do 24. novembra letos), napovedal odstop. Odločitev je sprožila vihar komentarjev in ugibanj. Zanimivo je bilo opazovati, s kakšnim veseljem so novico o tem pograbili mediji. Tudi tisti, ki jih vprašanja Cerkve zanimajo zgolj, kadar gre za škandale, sicer pa jih najraje obravnavajo s kančkom pokroviteljske vzvišenosti. Nenadoma so bile »izredne razmere v Vatikanu« točka, okrog katere so se porajala poglobljena vprašanja o tem, kaj to pomeni za vesoljno Cerkev. Postavljali so jih prav vsi od športnih zanesenjakov do priložnostnih strokovnjakov. Redki novinarji so se vzdržali skušnjave, da bi sogovornike, med katerimi je bilo presenetljivo veliko res kompetentnih, potiskali v vlogo dežurne vedeževalke, ki naj bi napovedala, kdo bo spomladi izbran za Petrovega naslednika. V enem od osrednjih dnevnikov so bralce spraševali, kakšna naj bo pod bodočim papežem usmeritev Katoliške cerkve; voditelja elektronskega medija je zanimalo, koga (koga neki?) bo novi papež zastopal; spet drug je gledalce spraševal, ali se strinjajo s tem, da za papeža izvolijo kardinala Rodeta.

»Strokovno debato«, ki se zdaj nadaljuje, je za trenutek presekal izjemni dogodek: v kupolo bazilike sv. Petra v Rimu je udarila strela. Če smo zelo natančni, je strela bržkone udarila v strelovod, ki je (o tem sploh ne dvomim) nanjo postavljen prav zato, da elektriko, ki se ob udaru sprosti, odvede v zemljo po predvidenih vodnikih. Prepričana sem, da je od sredine 18. stoletja – se pravi od odkritja prej omenjene izjemno koristne naprave, ki se ji reče strelovod in preprečuje pogubne posledice udara strele v objekte, naprave in ljudi – pa do današnjih dni v vrh kupole cerkve sv. Petra v Rimu strela udarila ničkolikokrat. Pa vendar so prav prejšnji teden v mnogih medijih, ki sicer evangeliju ne pripisujejo kakšne teže in veljave, zavzeto ugibali, ali ni šlo za znamenje »od zgoraj«, in seveda, kaj neki bi lahko to pomenilo. No, če drugega ne, bi utegnilo pomeniti, da vendarle dopuščajo možnost obstoja nekoga, ki sta mu »grom in strela pokorna«.

Priznati moram, da me ta božji smisel za humor v letu vere navdušuje. Bi sploh mogel mestu in svetu (se pravi urbi et orbi) bolj nazorno sporočiti, da odsotnost resnične vere širi prostor vsakršnega praznoverja?

Pa šalo na stran. Odločitev Benedikta XVI. je nedvomno dejanje, ki nas vznemirja. Še posebno ker se nam nehote vsiljuje primerjava z njegovim predhodnikom, blaženim papežem Janezom Pavlom II., ki je do zadnjega trenutka zares vsemu svetu na očeh prenašal ne le križ svoje bolezni in oslabelosti, temveč tudi službe, ki je v danih okoliščinah postala težka do neznosnosti. V svetu, ki s tolikšnim navdušenjem slavi mladost in moč, smo gledali pretresljivo pričevanje o človekovem dostojanstvu v starosti. Morda še pomembnejše za današnji svet, ki je vajen potiskati smrt na skrajni rob mišljenja in čutenja, je bilo dejstvo, da so lahko množice ljudi Janeza Pavla II. spremljale ne le v molitvi, temveč v živi navzočnosti tako rekoč do konca. Njegov križev pot je ljudem jemal dih, pri mnogih je zbujal občudovanje, pri drugih tudi negotovost, za nekatere je bil navdihujoč, drugim se je zdel težko razumljiv in odveč, a se je nazadnje v zavest mnogih zapisal kot vzorec ravnanja.

Zdaj pa odstop Benedikta XVI.! Odločitev, ki jo je utemeljil s tem, da želi prepustiti težko nalogo papeževanja nekomu, ki bo imel več fizičnih in psihičnih moči, da jo opravlja v današnjem času, za Cerkev polnem izzivov. Gotovo tehtni razlogi. Toda kako zdaj razumeti prvega in drugega? Kdo je ravnal bolj prav? Po kom naj bi se zgledovali? To so seveda povsem posvetne dileme. Pred Bogom te primerjave niso pomembne. Pred Njim nihče, niti papež, ni poklican, da bi ravnal »bolj prav«. Poklican je, da prepozna in izpolni Njegovo voljo. Karel Wojtyła in Joseph Ratzinger sta jo prepoznala in izpolnila. In tako kot je odločitev Janeza Pavla II. zahtevala izjemen pogum, ki se ohranja v spominu mnogih kot še vedno živo pričevanje, je bil v luči tega spomina potreben prav tako izjemen pogum njegovega naslednika Benedikta XVI., da je ravnal drugače.

Tudi zaradi njegove odločitve smo se kristjani nenadoma prepoznali v položaju, prav nasprotnem od tistega, ki nam ga najpogosteje pripisuje današnji svet. Bolj kot svetloba bliska nad kupolo cerkve sv. Petra v Rimu nas je razsvetlilo spoznanje o svobodi božjih otrok. Svobodi, ki je rešena vsakršne tekmovalnosti in jo imamo zato, da »lahko vsakdo svoje življenje oblikuje sam in s svojim lastnim notranjim strinjanjem končno lahko stopa po poti, ki ustreza njegovemu bistvu«, kakor je to v pogovoru s Petrom Seewalom še kot kardinal Joseph Ratzinger ubesedil Benedikt XVI. Potem pa še povedal: »Svoboda pomeni, da iz lastnega hotenja sprejemam možnost svoje biti. Ob tem pa še malo ne gre za izključno izbiro med da in ne, kajti tudi nad negativno izbiro se odpira neskončno število ustvarjalnih možnosti dobrega. Ideja, da mi je s tem, če se ne odrečem zlemu, že odvzeta svoboda, v načelu torej pomeni pervertiranje svobode. Svoboda vendar dobi svoj veliki ustvarjalni prostor šele v območju dobrega. Ljubezen je ustvarjalna, resnica je ustvarjalna – šele na tej ravni se vsega skupaj sploh zavem, šele tu spoznavam vse te stvari.«

Loading...