Kritike, da vseslovenska ljudska vstaja ni prinesla drugega kot nekaj več gibanja na svežem zraku, so spodbudile nekatere vstajniške teoretike k poglobljenemu miselnemu naporu, iz katerega se je – že drugič v zgodovini, prvi je to neizpodbitno dejstvo že v obdobju industrijske revolucije odkril Karl Marx –, porodilo spoznanje, da »se obdobje samoumevnosti kapitalizma bliža koncu«. Da ne bi bilo kar takoj konec sveta, je na srečo tu Iniciativa za demokratični socializem, ki nadaljuje, tako piše v njenem manifestu, »večstoletni boj za emancipacijo delavcev, kmetov, žensk in staroselcev'« – ups! tudi staroselcev, to je pa novost –, ki se zavzemajo za uvedbo »družbeno-ekonomskega sistema, utemeljenega na neposredni demokraciji v politiki in ekonomiji ter na demokratično-planski delitvi dobrin«.
Ena temeljnih pridobitev prihodnje politične ureditve – uganili ste, gre za neke vrste samoupravno-delegatski sistem –, bo uvedba novih oblik soodločanja o javnih zadevah, kot so »participativni proračun, neposredna demokracija in nadomeščanje predstavniškega sistema z neposredno udeležbo v soodločanju in delegatskim sistemom«. Kakšna vizija! Posebno ob terminu »participativni proračun« si gotovo mnogi že manejo roke!
Obetavne so tudi spremembe makroekonomske ureditve – uganili ste, gre za neke vrste plansko gospodarstvo –, denimo »odprava trga in konkurence kot družbenih mehanizmov, ki v kapitalizmu povzročajo nenehne krize«, obetajo pa se tudi »alternativni načini koordinacije proizvodnje in delitve dobrin, kot sta sodelovanje med proizvodnimi enotami namesto konkurence in demokratično planiranje namesto ´slepe´ tržne proizvodnje«.
Na tem mestu žal ni mogoče podrobno obdelati vseh razsežnosti in globočin manifesta, zapisan v zgledni latovščini obsega cele tri strani, ne smemo pa spregledati dejstva, da se vodilni ideologi demokratičnega socializma zavedajo, da ta »ne more obstajati v eni sami državi«, zato so zavezani internacionalizmu. »Naš boj se umešča v svetovno protikapitalistično gibanje, kakor ga oblikujejo evropski Indignados, platforma ¡Democracia Real YA!, grška Siriza, nemška Die Linke, francoska Front de Gauche, španska Izquierda Unida pa zapatisti in bolivarijanski revolucionarji Latinske Amerike ter ne nazadnje egiptovski sindikalisti in kitajsko delavsko gibanje,« so zapisali.
To je naša prihodnost! Po teh se je treba zgledovati. Zlasti po grški Sirizi, meni tudi presežnik slovenskega uma, mednarodno znani filozof Slavoj Žižek, ki je oni dan med gostovanjem na Hrvaškem očaral poslušalce z izjavo, da je Siriza ena od svetlih točk današnje Evrope, zato se vsem, ki je ne podpirajo, slabo piše. »Če ne podpirajo Sirize, potem bodo v moji viziji demokratične prihodnosti vsi ti ljudje od mene dobili enosmerno vozovnico prvega razreda za v gulag,«je kar naravnost povedal eminentni filozof slovenskega rodu.
Med nazadnjaškim delom slovenske javnosti je Žižkova izjava zbudila nekaj polemike, saj so nekateri menili, da gre za tipični izpad levega fašista, kar pa seveda ni res, kajti če bi bil fašist, bi nasprotnike novega reda pošiljal v koncentracijska taborišča – za katere je Hitler, resnici na ljubo, sicer res dobil idejo pri kolegu Stalinu –, ne pa v gulage, ki so, kot vem, v domeni komunistov. Čemu bi torej Žižka razglašali za levega fašista, če pa je v resnici komunist. Navsezadnje tudi svojega prijatelja Gregorja Golobiča pred časom ni počastil z vzdevkom »slovenski Hitler«, ampak »slovenski Stalin«.
Prvi še nežen razcvet bodoče družbene ureditve pa utegne za nekaj časa zavreti pogubna ekskurzija naše prve ministrice v Bruselj, kjer je – mlada in neizkušena, kakršna je – ,podlegla pogubnemu vplivu imperialističnih izkoriščevalcev ter pristala na to, da Slovenija zapiše v ustavo zlato fiskalno pravilo z začetkom veljavnosti v letu 2015. Revica je očitno pozabila na svarilo prvega med borci, Janeza Stanovnika, ki je ob letošnjem dnevu upora uporno dejal: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Če ima oblast ljudstvo, zakaj pa je potem potrebno neko zlato pravilo, ki ga uveljavlja Bruselj, trojka, trije žandarji z bajoneti, nasajenimi na puške.«
Hud udarec je spreobrnjenje premierke pomenilo tudi za njenega strankarskega kolega in vodjo polanske skupine PS Janija Möderndorferja, ki je le nekaj dni pred prevratom še zatrjeval, da bi vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo pomenil »zavestno laž, da bomo sprejeli neko spremembo v ustavi, ki je ne bomo spoštovali«, dodal je pa je tudi, da morda »nekdo kliče po izrednih razmerah v tej državi«.
Debelo namazan kos zarečenega kruha pa je morala v Bruslju pojesti tudi sama premierka magistrica Alenka Bratušek, ki se je vse do (pred)zadnjega zavzemala, da fiskalnega pravila ne bi uveljavili pred letom 2017, kajti: »Kot predsednica vlade ne bom zagovarjala tega, da bi upokojencem, učiteljem ali zdravnikom za 30 odstotkov znižali pokojnine ali plače in da bomo tiste, ki so na robu družbe, pustili brez vsega!« Janez Janša, ki so mu pogosto očitali, da straši ljudi, česa podobnega ni nikoli napovedoval. Tako smemo trditi, da so prav te grožnje edini originalni prispevek Alenke Bratušek k načrtu izhoda iz krize, ki ga je v resnici oblikovala že Janševa vlada.
A vrnimo s k bruseljskemu preobratu. Po dobrem letu odločnega nasprotovanja – ne pozabimo, da je vlada Janeza Janše predlog za začetek postopka za spremembo 148. člena Ustave Republike Slovenije, se pravi postopka za vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, potrdila že 8. marca lani –, torej po letu pogumnega upiranja, po letu obratov in prevratov, po letu granitnih kock in vodnik topov, bi lahko rekli, da je Alenka Bratušek spregledala.
Kako spregledala? »Oprostite, to pa ne,« bi najbrž rekel Žižek, »totalno je skrenila!« In zna biti, da bo tudi njej poslal enosmerno vozovnico za gulag. Če seveda ne bo upošteval olajševalnih okoliščin in tega, pod kako hudimi pritiski se je znašla v Bruslju.