Oni dan je podeželanko Katarino Kresal tako zelo zaskrbelo za »njeno deželo«, da je na tviterju potarnala: »Kaj je nastalo iz moje dežele? Discipliniranje drugače mislečih z okrožnicami, ki prepovedujejo nostalgijo!?« Zapis se kajpada nanaša na okrožnico ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, s katero je spomnilo šolnike na odločbo ustavnega sodišča, ki pravi, da je bil Josip Broz Tito simbol totalitarnega režima, kakor tudi, da je vsako poveličevanje komunističnega totalitarnega režima protiustavno. Okrožnica je bila odziv na potezo Sindikata vzgoje in izobraževanja, ki je za letošnji 25. maj pripravljal zbor članov, na katerem naj bi obujali spomine na Titovo štafeto, na dan mladosti, na Jugoslavijo, na »dobre stare čase« in seveda na Tita. In kaj lahko bi se zgodilo, da bi »zgledu«, sledile tudi šole.
Kakor je pri nas običajno, so v polemiki, ki se je ob tem razplamtela, letele ostre besede. Zagovorniki proslavljanja dneva mladosti so bili plat zvona, češ da je vsakršno omejevanje svobode čaščenja simbolov, četudi totalitarnih, pravzaprav totalitarizem. Povrhu vsega pa, da v tem primeru ne gre za čaščenje simbolov totalitarizma, temveč za nežna nostalgična čustva, porojena iz spominov na čase, ko nam je menda vsem dobro šlo. Nasprotniki pa so hiteli opominjati, da se je za to blestečo fasado svobode in blaginje skrivalo veliko gnilobe. Poudarjali so, da ni nobene potrebe, da bi s takim izročilom obremenjevali še nove rodove.
Osebno sem prepričana, da je bil ves cirkus zaradi tovariša Tita – kaj podobnega je dandanes mogoče doživljati le še v prestolnici Severne Koreje – navadno malikovanje. O tem, koliko je bilo pri tem spontanega navdušenja in koliko prisile, je seveda mogoče razpravljati. Slavni Titovi štafeti in dnevu mladosti se je po smrti malika pridružilo še več drugih izvirnih načinov idolatrije. V vsaki krajevni skupnosti so zasadili 88 dreves za tovariša Tita, pa če je bila za to potreba ali ne. Znan je primer s Pohorja, kjer sredi prostranih gozdov sploh ni bilo lahko najti primernega prostora, a so na koncu predpisano kvoto dreves precej na gosto zasadili kar na jasi v bližini enega od tamkajšnjih hotelov; tako prostora za nasad vsaj ni bilo treba pridobiti z izsekavanjem gozda.
Posebno ganljivo je bilo vsakoletno uprizarjanje javnega žalovanja, ki je še precej let po Titovi smrti potekalo vsakega 4. maja ob 15. uri in štiri minute, to je ob času, ko sta CK ZKJ in predsedstvo SFRJ dovolila objaviti delovnim ljudem in občanom ter narodom in narodnostim Jugoslavije sporočilo o njegovi smrti. Kdaj je oseminosemdesetletni mož v resnici izdihnil, pravzaprav še zdaj ne vemo, vsekakor pa ni dvoma, da sta ta organa potrebovala ker precej časa, preden sta sklenila o tem obvestiti žalujoče ostale. A vrnimo se k zapovedanemu obredu, ki je ljudem nalagal, da mora 4. maja ob 15. uri in štiri minute ob zvoku siren življenje obstati. To je pomenilo, da se je moral tisti trenutek vsakdo, kjerkoli je že bil, postaviti v pozor in molče počastiti spomin na preminulo ikono. Kdor je slabo načrtoval svoje opravke ali pa ni imel najbolj točne ure, ga je zapovedano žalovanje lahko doletelo tudi v prav kočljivem položaju. Vem za ljudi, ki so se ob zvokih siren postavili v pozor v domači drvarnici, pa pred televizorjem v lastni dnevni sobi … z malo domišljije pa si zlahka predstavljate še kakšno bolj komično situacijo.
Sredi osemdesetih je bilo vsaj zame potrebno prav malo domišljije, da sem pomislila na najhujše, ko je »tovarišica« na roditeljskem sestanku obvestila starše učencev prvega razreda, da bodo našim otrokom ta dan v šoli položili na srce, da se morajo, ko zaslišijo sirene, tudi oni zaustaviti, kjerkoli že bodo. Jasno mi je bilo, da bo moj sin prav v tistih usodnih minutah (bili so časi »celodnevne šole«) nekje na poti iz šole na Prulah domov na Mestni trg. Lahko bi bil tudi sredi Dolenjke, po kateri je tista leta tekel skoraj ves tovorni promet med Turčijo in Skandinavijo in narobe. In prav lahko bi se zgodilo, da kak zaspan voznik tovornjaka s tujo registracijo ne bi vzel dovolj zares našega javnega žalovanja. Skratka brez posebne politične daljnovidnosti, pač pa iz gole sebične previdnosti, sem sinu odločno prepovedala, da bi se ob zvoku siren ustavil. Še več, zabičala sem mu, da se mora na poti domov obnašati natanko tako kot vsak drug dan, se pravi upoštevati prometna pravila.
Danes vem, da ni bilo tako. Mnogo, mnogo let kasneje mi je že odrasli sin zaupal, da je tistega 4. maja, ko so začele zavijati sirene, kot sedemletnik, razpet med dvema avtoritetama, otrpnil na nekem pločniku na Starem trgu, med gostilno pri Pavli in Galerijo Škuc. Izkušnja je morda obrobna. Če bi se sirene oglasile kako minuto prej, ko je prečkal Dolenjko, bi lahko tudi ne bila …
Sirene se 4. maja na srečo ne oglašajo več, 88 dreves za tovariša Tita se je prijelo ali posušilo, kakor pač kje, štafeta je zgodovina, dan mladosti pa še kar naprej budi nostalgijo. In tik preden tistim, ki bi za vsako ceno želeli ohraniti in obnoviti njegovo praznovanje, povsem zmanjka argumentov, začnejo do onemoglosti ponavljali, da je slaviti mladost vendar nekaj lepega. Pravzaprav res. Le da imajo mladi od tega bore malo. Zato bi namesto majskega predajanja nostalgiji morda raje zavihali rokave. Na prelomu tisočletja je Generalna skupščina OZN razglasila 12. avgust za mednarodni dan mladih (International Youth Day, IYD). Z njim želi spodbuditi vlade in vse druge družbene dejavnike, da posvetijo več pozornosti položaju, vlogi, pravicam in dolžnostim mladih v družbi. Se pravi problemom izobraževanja, zaposlovanja, medgeneracijske solidarnosti, stanovanjskim problemom … več kot dovolj dela za vsak dan v letu. In če bo kaj sadov, odličen razlog za praznovanje.