premk1 Svet24.si

Francki se mož oglaša z drugega sveta

morski pes, avstrijska turistka Svet24.si

Morski pes avstrijski turistki odgriznil nogo in ...

sds, janez janša, Necenzurirano

Demontaža druge republike #kolumna

golob jansa bobo Reporter.si

Kako Janša Goloba blati pred Evropo - in kako ...

imgonline-com-ua-twotoone-49R0E54WwN2Z3bU Ekipa24.si

To lahko samo Hojs! Odziv na epsko zmago nad ...

Domen in Luka Odkrito.si

Veste, kdo sta ta dva SLOVENCA? Sta SVETOVNO ...

doncic-cuban Ekipa24.si

Nor prizor iz Cubanove pisarne: Gledal Dončića, ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Zlata Krašovec: Novi obrazi? Druge manire!

Deli na:
Zlata Krašovec: Novi obrazi? Druge manire!

Ker je laže prepoznati razloge Pahorjevega uspeha, naj začnem z njimi: volivci sporočajo, da jim je dovolj totalne razklanosti v politiki, kjer se zdi, da je edini razlog za obstoj vsakokratne opozicije onemogočati poziciji kakršnokoli ukrepanje. Glasovi za Pahorja so bili glasovi za preseganje teh delitev, za dopuščanje in spoštovanje razlik, znotraj katerih pa se da – in je v primerih, ko gre za dobro skupnosti, tudi treba – najti skupni imenovalec, se dogovoriti in skupaj ukrepati.

Precej težje je prepoznati resnične razloge protestov, ki so slabo ali sploh nedefinirani, pogosto celo nezavedni, povrhu vsega pa prekriti z brutalnostjo podob, parol in celo nasilnih dejanj, ki dajejo protestom videz popolne iracionalnosti. A če odmislimo skrivaške botre, hujskače in avtorje grobih parol, ki so usmerjene zgolj v rušenje in ne rešujejo prav nobenega problema, če odmislimo provokatorje in med protestnike pomešano razbijaško drhal, bomo lažje razumeli, da so mnoge (predvsem mlade) ljudi na prizorišča protestov pripeljali občutki strahu, negotovosti, brezizhodnosti. Za te občutke pa je brez dvoma kriva razklana in vase zaverovana politika.

V tem razklanem času se človeku samo po sebi vsiljuje vprašanje, katera politika – pozicijska ali opozicijska? Oni dan sem na radiu ujela misel, da pri nas prave opozicije sploh nimamo; tisto, čemur pravimo opozicija, je zgolj »pozicija na čakanju«. Oznaka zelo dobro opisuje razmere v slovenski politiki. Za »pozicijo na čakanju« je značilno, da ne razume svoje vloge korektiva vladnih odločitev, temveč vidi edino poslanstvo v prevzemu oblasti, zato nasprotuje vsakršnemu ukrepu pozicije v prepričanju, da je s tem sama vsaj za korak bliže prej omenjenemu cilju, se pravo vzponu na oblast. Zmagovalna opcija »46 + še kak glas« pa po načelu kuj železo, dokler je vroče, se pravi, dokler je žezlo v naših rokah, uresničuje svoje zamisli. Če je pri tem ne zaustavi kak referendum ali kar ulica.

Ima torej Pahor prav, ker trdi, da ne bo ponavljal napak predhodnikov, ki da so rušili reforme, da bi zrušili njegovo vlado? Nekoliko gotovo. Po drugi strani pa je v teh izjavah tudi nekaj podcenjevanja volivcev, ki so se referendumov udeležili. Zadnje dni sem precej govorila z mladimi. Zanje pravzaprav gre. Upokojenci si seveda zaslužijo mirno starost, a mladi so tisti, ki jim je treba zagotoviti perspektivo. In mladi pravijo, da so imele reforme veliko napako: zdelo se je, kot da bi predlagatelji v resnici ne želeli, da se kaj spremeni, zato so ob kopici dobrih rešitev vztrajali tudi pri tistih, za katere ni bilo niti minimalnega konsenza.

Orišimo to na primeru: mladi ljudje, predstavniki nezaposljive generacije, ki se, dokler je le mogoče, preživlja z delom po študentski napotnici, se prav dobro zavedajo potrebnosti reforme trga dela, a pravijo, da je na referendumu propadli zakon o malem delu prinašal tudi nekatere nesprejemljive rešitve. Če bi imeli predlagatelji med javno razpravo več posluha ne le za tiste, ki so njihovim rešitvam pritrjevali, ampak tudi in predvsem za tiste, ki so nekaterim rešitvam nasprotovali, bi lažje našli skupni imenovalec in dosegli konsenz. Ker tega ni bilo, je sledil referendum, na katerem so poleg slabih propadle tudi dobre rešitve, ki jih je zakon prinašal.

Predlaganje in sprejemanje zakonov, ki potem ne uspejo na referendumu, pa pomeni capljanje na mestu in ne prinaša rešitev. Zato so ljudje siti referendumov. Siti toliko, da gredo raje protestirat. Ste opazili, kaj se je dogajalo v državnem zboru, medtem ko so bili na ulicah protesti? Nenadoma sesuvanje nasprotnika ni bilo več najpomembnejše opravilo poslancev. Pokojninska reforma je bila sprejeta brez glasu proti, proračun s spodobnim številom glasov. In to je tisto, kar moremo in moramo pričakovati od izvoljenih predstavnikov ljudstva: da se dogovorijo, da najdejo rešitve, ob katerih se lahko tako poenotijo, da se potem skupno potrudijo za njihovo uresničitev. Ni nujno, da bi to bile najboljše od najboljših rešitev. Vsaka odločitev, ki omogoča ukrepanje v želeno smer, je boljša od blokad, ki krepijo občutek brezizhodnosti. Negotovost je hujša od vsakršne, tudi neugodne rešitve. Ko ljudje vedo, kaj jih čaka, lahko v okviru danih možnosti sprejemajo odločitve in iščejo rešitve za svoje težave. Zato zahteve po političnem dogovoru, zahteve, da politika ponudi rešitve, za katerimi sta tako pozicija kot opozicija, ker so take, da bodo v naslednjem mandatu, ne glede na to kdo ga bo dobil, omogočale nadgradnjo in izboljšave, ne pa nov začetek zgodovine.

Seveda ni mogoče računati, da bi vsi poslanci do zadnjega znali nehati s potiskanjem palic med kolesje, a ko to ne bo več najbolj priljubljeno početje večine od njih, bodo tisti, ki bodo vztrajali, ostali na čistini, in volivci jih bodo ob prvi priložnosti »nagradili«. Ko bo »ulica« ugotovila, da politiki opravljajo svoje delo, ne bo potreb po protestih, tudi sindikati se bodo upehali, potem ko enkrat ali dvakrat ne bodo zbrali dovolj podpisov za referendum. Potrebujemo za to, da bi se to zgodilo, nove obraze? Morda tudi kakšnega, čeprav so dosedanje izkušnje z njimi porazne. A veliko bolj kot nove obraze potrebujemo nova pravila obnašanja.

Naj preživijo tisti, ki so se jih sposobni naučiti. Borut Pahor je dobil volitve zato, ker je pokazal, da to zmore.