»Kdor nadzira preteklost, nadzira prihodnost. Kdor nadzira sedanjost, nadzira preteklost,« je zapisal George Orwell v romanu 1984, knjigi, brez katere v totalitarizmu rojeni, za totalitarizem vzgojeni in totalitarizmu vdani slovenski človek ne bo nikoli spoznal pravih koordinat svojega obstoja. Sveto pismo z vidika večnosti odstira vrata nebeškega kraljestva, ki se je približalo, prav Orwellov roman 1984 pa nam nazorno kaže, kako v smrtnem krču otrpli stojimo na pragu peklenskih vrat.
Kdo pri nas nadzira sedanjost, je bolj ali manj jasno. To so nasledniki sive eminence zloglasne Udbe, Staneta Dolanca, ki utegne prav kmalu dobiti kak spomenik, zgrajen z evropskimi sredstvi. Zakaj tudi ne, navsezadnje ni nikjer rečeno, da poleg Tita te časti ne bi smeli uživati tudi njegovi najtesnejši sodelavci. Prav ta Dolanc je pred več kot štiridesetimi leti oznanil: »V tej deželi smo na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda ni tako in tudi nikoli ne bo.« Kako prav je imel, kaže dejstvo, da njegovi nasledniki še zmeraj nadzirajo sedanjost, to pomeni, da je pod njihovim nadzorom tudi preteklost. Ko bi ne bilo tako, bi ljudstvo že zdavnaj ugotovilo, da ta ni bila tako črno-bela, kot so nam desetletja vbijali v glave, poznali bi resnico o rdeči zvezdi in revolucionarnih simbolih, manj bi bilo vzdihovanja, da je bilo pod Titom vse boljše … Ko bi torej oblastna klika, ki iz rezervnih položajev nadzoruje sedanjost, dovolila, da uzremo preteklost v njeni celovitosti, bi kot narod sčasoma morda le dosegli stopnjo civilizacije, ki pokopava svoje mrtve. In marsikateri »ugledni« zgodovinar bi doživel svoj »trenutek resnice«.
Kdo v Sloveniji nadzira sedanjost, pa ni razvidno samo iz uradno priznane podobe preteklosti, ampak tudi iz tega, kako ljudstvo dojema sedanjost. Zanimiva je primerjava dogajanja na slovenskem političnem prizorišču v času, ko je bil premier Janez Janša, z dogajanjem od trenutka, ko je krmilo vlade prevzela Alenka Bratušek. Bržkone se spomnite, da je imel Janša pripravljenih več ukrepov za zmanjševanje krize. Tem ukrepom so opozicija, sindikati, vstajniki, mediji …, ker so bili pač Janševi, nasprotovali, tako da nobenega od njih skoraj ni bilo mogoče uresničiti. Prav zaradi nasprotovanja je Janša opozarjal – strašil oziroma grozil, kot so trdili njegovi nasprotniki – da bo neukrepanje priklicalo trojko. Brez dvoma je to počel v upanju, da se bodo nasprotniki ukrepov streznili in trojke morda ne bo. Z granitnimi kockami oboroženi vstajniki pa so mu z javnim zažiganjem njegove podobe ob močni medijski in sindikalni podpori sporočili, da je »gotof«. Le leto kasneje je Alenka Bratušek ob nastopu premierske funkcije razglasila, da je strahu konec, oznanila, da potrebujemo zgolj in samo čas, hkrati pa pokazala izjemno domiselnost pri uvajanju najrazličnejših dajatev, davkov in prispevkov ob hkratnem zviševanju že obstoječih. Vsem desetinam, glavarinam, pristojbinam, cestninam in mostninam navkljub premierka »ni gotova«, v državi pa je mirno, če ne štejemo tihih vzdihov gospodarstva, ki bodo tudi kmalu pojenjali. O trojki se ne govori več s strahom, temveč skorajda že z upanjem. Tako kot so za nadzorovano podobo preteklosti zaslužni levici lojalni zgodovinarji, levo usmerjeni dežurni novinarji zelo vestno in uspešno skrbijo za izbrani politični garnituri všečno sedanjost.
Nič čudnega torej, da medtem ko v skladu z Orwellom »raja pije gin Zmaga in stavi na loto«, levičarska klika iz ozadja nadzira tudi našo prihodnost. V šolah učijo učitelji, ki so jih izšolali učitelji, ki so jih izšolali učitelji (…), izšolani v sistemu enoumja, da bi vzgajali za enoumje. O preteklosti se mladina uči iz učbenikov, kakršne so napisali enoumju zvesti zgodovinarji, ki so se naučili tenkočutno ločevati med dobrim (se pravi humanim) in zločinskim (se pravi nehumanim) totalitarizmom. Tako vzgojeni mladi potem pietetnemu odnosu do mrtvih rečejo »premetavanje kosti«. Volilno pravico dobijo, ko večina že prisega na krilatico, da »so tako ali tako vsi isti«; če pa že to ne, potem tako kot prašički iz Orwellove Živalske farme obvladajo vsaj pravilo: »štiri noge (rdeča zvezda in jugo zastava) dobro«, »dve nogi (slovenska in evropska zastava) slabo«. Da pa bi tudi rodovi, ki so komajda prerasli pleničke, v odrasli dobi vedeli, proti komu mora biti usmerjeno vsakodnevno »dvominutno sovraštvo«, je še vrla nacionalna televizija pohitela prispevati svoj neprecenljivi dosežek. V oddaji Infodrom, kakor se imenuje edini dnevnik za otroke in mlade, je prejšnji teden objavila animirani prispevek o aferi Patria in poučila najmlajše, da so »zaradi prejemanja podkupnine obsodili nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo na dve leti zapora« … in tako se je vse srečno končalo, kot se za otroške oddaje spodobi. Oddaja je bila čez čas umaknjena zaradi nasprotovanja številnih zakrknjenih osebkov, ki kljub naporom sodstva, šolstva in medijev nočejo dojeti, da bo naša prihodnost demokratični socializem ali pa kako drugo barbarstvo.
»Nevednost je moč,« ugotavlja Orwell in se ne moti. Seveda ne moč nevednih, ampak tistih, ki na račun njihove nevednosti odlično poskrbijo za svoje koristi. Prav zato skušajo privilegiranci vsekakor obdržati ljudstvo v nevednosti. Presenetljivo je, da dandanes za to skorajda ni več potreben kak poseben trud, in to kljub temu, da je zaradi razvoja medmrežja resnica veliko dostopnejša, kot je bila pred desetletji. Še hitreje kot dostopnost informacij in dokumentov je očitno rasla ignoranca ljudi. Vabilo k odkrivanju druge, zamolčane plati resničnosti večina občuti kot nespodobno nadlegovanje. Kuga brezbrižnosti je kolektivno zavest tako zastrupila, da si sploh ne želimo več najti zdravila. Naš rojak, argentinski filozof slovenskega rodu Milan Komar bi dejal, da z nezanimanjem potuje smrt inkognito. Orwell pa bi ugotovil, da že »ljubimo Velikega brata«.
Je morda ob povedanem kdo pomislil na zombije?
