V spomin mi prihaja Leningrad ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja: v knjigarni, kjer se police šibijo pod zbranimi deli majorja Brežnjeva, z možem sprašujeva po Puškinu. Brez uspeha. Pošlo, še pred izidom. Pa Jesenin? Prav tako. Naštevava ruske klasike, kakor nama padejo na pamet. Zaman. Ko je na vrsti Pasternak (Doktor Živago), naju prodajalka že sumničavo gleda, in ko vsemu navkljub zinem še Bulgakov (Mojster in Margareta), prebledi … Za nakup zbranih del majorja Brežnjeva se ne odločiva, zato odideva praznih rok.
Zvečer istega dne se dobiva z mladima zakoncema v neki restavraciji, polni na smrt pijanih Fincev (vodka turizem). S slabšo polovico para sva okoli poldneva na ulici po naključju spregovorila nekaj besed in dogovorili smo se za večerno druženje. Restavracija je ena tistih redkih, kjer državljani SSSR lahko posedijo s tujci brez posebnega dovoljenja sovjetskih oblasti. Pogovarjamo se o literaturi. Klasični. Tudi take knjige seveda izhajajo, a v tako majhnih nakladah, da so takoj razgrabljene. Ljudje si jih kasneje posojajo med seboj. Seveda sta brala Bulgakova, Ahmatovo, Solženicina, Cvetajevo …, vse po metodi preberi in daj naprej. Tudi kaka tuja knjiga kroži. Menda celo nekaj fotokopij 1984 Georgea Orwella, vendar še nista imela sreče, da bi jima prišla v roke. Potem govorimo o »ministrstvu resnice« in podobnih rečeh.
A bili so tudi hujši časi kot obdobje majorja Brežnjeva. Časi, ko se je bilo nevarno pogovarjati ne le s tujci, ampak tudi s sosedi in znanci. Časi, ko je imela Stalinova NKVD svoje oči in ušesa prav vsepovsod. Časi, ko starši o nekaterih rečeh niso govorili niti z lastnimi otroki, da jih ne bi spravili v težave. In v tistih časih so si najpogumnejši izmislili obred, imenovan »civilna birma«. Na njem so se zbrali člani dveh ali treh družin, ki so si med seboj zaupale in so imele odraščajoče otroke, ki so jim želele predati vedenje o rečeh, o katerih je bilo sicer nevarno govoriti. Starši so bili drug drugemu priče za verodostojnost sporočenega. Dogodek je bil za mladostnike pomemben mejnik na poti k odraslosti.
Danes je drugače. Svoboda govora je precejšnja, svetovni splet pa omogoča, da ni tako rekoč nobene reči, ki bi je ne bilo mogoče odkriti. A pot do vednosti, ki omogoča razmišljanje z lastno glavo, je pogosto zapletena. V gostem prepletu resnice in laži se neutrjen mlad človek brez učitelja hitro izgubi. Na šolo se ni zanašati. Če pogledamo domače razmere, ugotovimo, da so množični povojni poboji še vedno drugorazredna tema, za katero ni prostora ne v učbenikih za osnovne ne tistih za srednje šole. Mladi, rojeni v samostojni Sloveniji, zato na majicah nosijo sliko svojih idolov Tita, Cheja, Castra, a tudi Lenina in Marxa. Mediji z idiličnimi opisi obdobja, ko je bilo »vse boljše in smo bili vsi enaki in ni bilo nobenih razlik«, to zaslepljenost še podpirajo. In pravljice, ki se jim reče zgodovina, živijo naprej. Tisto, kar so nekoč diktatorji dosegali z grobo silo, zdaj mimogrede opravi poplava medijske propagande. In vse manj je ljudi, ki vztrajajo in razmišljajo z lastno glavo.
Tudi naš čas je torej čas, ki kriči po »civilni birmi«, po tem, da izročimo naslednjim generacijam védenje o tem, kar je bilo. In to ne le lastnim otrokom, temveč celotni mladi generaciji. Da bodo vedeli in lahko razmišljali z lastno glavo. Nekatere stvari je pač treba poznati … recimo odlomek iz govora, ki ga je imel na prvem zasedanju Avnoja v Bihaću novembra 1942 Moša Pijade:
»... Zato je potrebno ustvariti tolikšno množico brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Streljali bomo in se umikali. Nemci nas ne bodo našli, a iz maščevalnosti bodo požigali vasi. Potem bodo vaščani, ki bodo ostali brez strehe, sami prišli, in mi bomo imeli narod ob sebi in bomo na ta način postali gospodarji razmer. Tisti, ki nimajo ne hiše, ne zemlje, ne živali, se nam bodo hitro pridružili, ko jim obljubimo velik rop. Težje bo s tistimi, ki imajo vsaj kakšno posest. Njih bomo navezali nase s predavanji, gledališčem, predstavami in drugo propagando. Tako bomo postopoma obredli vse kraje. Vaščan, ki ima hišo, polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce ... Samo nesrečniki postanejo komunisti, zato moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru ...« ( dokument iz arhiva Vojnoistorijskog instituta v Beogradu, fascikel Štab vrhovne komande JVUO pod oznako K-2,30/12, http://sl.wikipedia.org/wiki/Mo%C5%A1a_Pijade )
Od slovenskih tovarišev so te besede v Bihaću poslušali Tone Fajfar, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Edvard Kocbek, Franc Leskovšek, France Lubej, Josip Rus, Josip Vidmar in morda še kakšen. Le kaj so si mislili ob njih? Eno je gotovo – Moša Pijade (1890–1957) zaradi izrečenih besed ni bil degradiran; tudi na psihiatrični oddelek katere od partizanskih bolnišnic ga niso strpali. Po koncu vojne je postal poslanec narodne skupščine FLRJ, bil je predsednik najprej izvršilnega in kasneje zakonodajnega odbora narodne skupščine FLRJ. V letih 1953–1954 je bi podpredsednik zveznega izvršnega sveta nato pa predsednik zvezne narodne skupščine. Na tem mestu je sodeloval pri ustvarjanju zakonodajnega sistema in novega ustavnega reda. Bil je tudi član Srbske akademije znanosti, Združenja novinarjev in Združenja likovnih umetnikov Jugoslavije.