Huda Kattan 3 Odkrito.si

Zelo huda podjetnica

MANCA ŠPIK IN EROSI (5 of 7) Svet24.si

Manca Špik: "Naježila se mi je koža in zajokala...

par Petisvet.si

Letnica našega rojstva nam točno določi partnerja

ypj, kurdinja, sirija, Svet24.si

Ko pride vojna k tebi, moraš biti pripravljen

sarah poroka Svet24.si

Bosta nekdanja kraljeva zakonca spet stopila pred ...

Branko Đurić Njena.si

Đuro pod nivojem

lea sirk gaber Njena.si

Lea Sirk ponosna na moža in njegove raziskovalne ...

Kolumnisti

Zlata Krašovec: Kratek čas na pragu večnosti

Deli na:
Zlata Krašovec: Kratek čas na pragu večnosti

»Pred več kot desetimi leti sem na letališču pobrala Angleža, ki živi v Skandinaviji. Prvič v Sloveniji. Peljali smo se proti Davči. 'Vi ste pa katoliška dežela, kajne?' 'Po čem se to vidi?' 'Cerkve na vsakem hribu!' … Bili smo. Danes biti videti katoliško ne zadošča več … «

Dogodek je lani na svojem blogu opisala sestra uršulinka, dr. Marjeta Pia Cevc, a bi se prav lahko zgodil tudi danes. Na videz se ni nič spremenilo. Tudi statistično je bržkone vse tako kot tedaj. Ob zadnjem popisu prebivalstva (2002) se je za katolike opredelilo nekaj manj kot 58 odstotkov prebivalcev, se pravi več kot polovica. Ampak danes tudi popis prebivalstva ne zadošča več. S tem bi se bržkone strinjala tudi sestra Marjeta Pia, ki je s tem zapisom pravzaprav začela razmišljanje o novi evangelizaciji. NoE.si. Ta naj bi pripomogla, da bi vsi, ki so na poti odraščanja že spoznali katoliško vero, tudi v resnici osebno srečali Jezusa Kristusa in zaživeli v moči evangelija. Komaj si je mogoče predstavljati, kaj bi to pomenilo za življenje družbe.

Oni dan je prof. Boštjan M. Zupančič v pogovoru ob izidu svoje knjige Tembatsu poudaril  kot globalna problema današnjega časa tako brezmejno pogoltnost sodobnega kapitalizma kakor tudi izpraznjenost formalne demokracije, ki je po njegovem postala poligon za manipulacijo z javnim mnenjem. Naprej je povedal, da v tem trenutku alternative ne vidi, ker »mlajša generacija nima vizije prihodnosti, revolucija pa ne more biti uspešna brez videnja tega, kar bi moralo biti, namesto tega, kar je«. Na kratko povedano: stare vrednote bi bilo treba nadomestiti z novo hierarhijo vrednot. Seveda bi se moral pojaviti nekdo, ki bi mu v imenu teh vrednost množice sledile. Takega pa za zdaj ni na obzorju. In vse teže ga bo najti. Travmatične izkušnje iz preteklosti nam namreč narekujejo previdnost. Zavest o tveganju, da bomo spet razočarani, je zelo prisotna celo med ljudmi, ki sicer vztrajajo pri doktrini človekove samoodrešitve.

Boštjanu M. Zupančiču bi težko ugovarjala, ko definira pogoltnost kapitalizma in izpraznjenost demokracije kot problem, nisem pa prepričana, da je človeštvu res potrebno izumljati novo hierarhijo vrednost. Če bi nam v zadnjih dveh stoletjih ne uspelo skoraj povsem izkoreniniti tistega, čemur kristjani rečemo strah božji, bi bilo marsikaj drugače. Marsikaj bi bilo drugače že, če bi kristjani sami ne pozabili na to, kaj pomeni ta sintagma. V mislih imam strah božji, ki izvira iz človekove vesti oziroma razločevanja med tem, kar je prav. in onim, kar ni, in ne morebiti od cerkvenih ali posvetnih oblasti vsiljenega strahu in groženj. »Čas je kratek, večnost je dolga,« je zapisal kardinal John Henry Newman. Bi si upal kdo, ki ima to misel res pred očmi, užaliti, nalagati, ogoljufati, izdati, okrasti ali celo umoriti sočloveka?


Biti videti katoliško, prištevati se h katolikom, to ne zadošča več. Potrebno je življenje v moči evangelija, osebno srečanje s Kristusom, celo strah božji … Seveda vem, da so na tem mestu mnogi ljubiteljski psihiatri odložili branje in pohiteli z določitvijo za diagnozo, s katero bi določili duševno motnjo, ki povzroča take privide; dežurni varuhi načela (iz)ločitve vere iz javnega življenja pa so medtem v zapisanem že zaslutili spodkopavanje temeljev družbene ureditve. Morda imajo celo prav. Zavest o tem, da človeku ni odmerjen le zemeljski čas, ta večkrat blazni kronos, ki nam pogosto jemlje pogum prestopiti v kairos, temveč je tudi vsa večnost, popolnoma spremeni vse naše ravnanje. Celo v politiki.

Pa je v politiki, ki je eno samo odstopanje od načel, kompromis, umetnost možnega … sploh mogoče delovati po evangeliju? Če je odgovor ne, kar bi marsikomu ustrezalo, potem bi to pomenilo, da naj se kristjani držijo kar se da daleč proč od politike, saj v njej zanje ni prostora. Če pa mora biti politika kot javna stvar dostopna vsem, potem se je treba vprašati, kako naj v njej delujejo kristjani. Žal se je v preteklosti (in to ne samo v Sloveniji) večkrat izkazalo, da so stranke, ki so imele v imenu zapisan pridevnik krščanski, na politični tržnici veselo trgovale tudi za ceno evangeljskih vrednot. Brez velikih pomislekov so pristale na pravila igre, po katerih v političnem življenju nekaj šteje samo izkupiček tukaj in zdaj, pozabljale pa so na to – če so to sploh kdaj imele v mislih – da nam je v luči večnosti zmaga zagotovljena že s tem, ko se odločimo ravnati v skladu z vestjo, čeprav nam to ne prinaša trenutnega dobička. Je pač tako, da biti na zunaj katoliški, prištevati se h katolikom in si pridevnik katoliški (ali pa krščanski) zatikati za klobuk, ne zadošča več.

Po zadnjih volitvah se je v državni zbor vrnila Nova Slovenija. Zdi se, da se je v treh letih, ko je bila zunajparlamentarna stranka, prenovila, utrdila in premislila vrednote, ki jih zagovarja. Nastopi njenih predstavnikov, zlasti predsednice Ljudmile Novak, kažejo, da stranka ve, kaj hoče, ve, katere so vrednote, ki jih zagovarja in od katerih se ne more odmakniti, ne kupčka in ne preračunava, je transparentna in zanesljiva. Start je dober, to pa ne pomeni, da bo prihodnost lahka. Čas, ki prihaja, bo prinesel veliko skušnjav, veliko bo mamljivih ponudb. Težko bo vztrajati skozi ves mandat, a je vredno. In vredno je pri tem biti dosleden. Če bodo namreč ljudje začutili, da z besedami »ljubi svoje bližnjega, kakor samega sebe« mislimo resno, mladim morda ne bo treba šotoriti na asfaltu, čakati mesije in iskati novih vrednot, ki bi nas rešile krize.  
 

Loading...