Pred prvimi demokratičnimi volitvami so se stranke slovenske pomladi spopadale z marsikatero logistično težavo. Novi politiki, večinoma nevešči političnega spletkarjenja in preigravanja, so nemalokrat osuplo opazovali poteze z vsemi žavbami namazanih starih političnih mačkov, pogosto se je zdelo, da jih utegne neizkušenost stati uspeh na volitvah. Med prijemi strank kontinuitete, ki so zrasle na pogorišču enopartijskega sistema, je bila podpora pri ustanavljanju navidezno novih satelitskih strančic, ki naj bi lovile glasove zmedenih volivcev. Metoda, ki se je izkazala za učinkovito, se je ohranila vse do današnjih dni, in tako se pred vsakimi volitvami skoti vsaj nekaj novih strank, ki z večjim ali manjšim uspehom povečujejo zmedo na slovenskem političnem prizorišču.
A vrnimo se v čas pred prvimi demokratičnimi volitvami, ki ga označuje tudi tale dogodek. Ko so v strankah, povezanih v koaliciji Demos, opazili kaj se dogaja, je nekomu od novincev v politiki prišlo na misel, da bi za protiutež morda tudi oni ustanovili kakšno satelitsko strančico. A je Jože Pučnik to možnost zavrnil z besedami: »Tega mi ne moremo storiti. Mi nismo oni.« Pučnikovo prepričanje, da cilj ne opravičuje sredstev (metod, postopkov, prijemov), je bilo očitno tako neomajno, da se je v njegovih odzivih kazalo skoraj kot avtomatizem. In prav to je bila ena od vrlin, ki je zbujala med njegovimi sodelavci globoko spoštovanje celo takrat, ko so se zaradi nje znašli v zadregi.
Politika kajpada ni edino področje, kjer na udeležence prežijo skušnjave ubiranja bližnjic in koristoljubnih povezav. V financah ni nevarnost nič manjša. Kdaj je bil trenutek, ko bi bilo v zgodbi o finančnem brodolomu mariborske škofije treba reči, tega se pa ne gremo; kdo vse bi to moral in mogel storiti, bržkone ni pretežko ugotoviti. Vsem dobrim namenom in plemenitim načrtom navkljub je v nekem trenutku gotovo postalo jasno, da gre pri najemanju novih posojil za hazardno igro po načelu »samo še tokrat, pa bo navrglo dovolj, da poplačamo dolg in še kaj malega bo morda ostalo«. Če te igre ne prekinemo, običajno vodi ne le v finančni, temveč tudi moralni bankrot. To je igra, v kateri ima čas pomembno vlogo. Čim prej jo prekinemo in priznamo storjene napake, tem večje so možnosti, da bo škoda manjša in morda še popravljiva. In manj je kolateralnih žrtev.
Ko v tej luči razmišljam o odstopu obeh slovenskih nadškofov na zahtevo Vatikana prejšnji teden, mi je najprej hudo, da je Cerkev na Slovenskem o tem problemu predolgo molčala – izjema so redki posamezniki, ki so nanj opozarjali – in tako povzročila, da so na to, pogosto privoščljivo, pokazali drugi. Ko bi ne bilo tako, bi ji bržkone ne bilo treba plačati tako visoke cene, kot je umik nadškofov Antona Stresa in Marjana Turnška, ki sta uživala – prepričana sem, da se to ni spremenilo – globoko in zasluženo spoštovanje vernikov, med katere prištevam tudi sebe.
Potem ko je Cerkev pri nas zamudila čas, ko bi finančni polom mariborske škofije lahko reševala sama, je v dogajanje čisto nič diplomatsko posegel Vatikan, kot bi hotel z zamudo povedati, da se »tega Cerkev ne gre (več)«. Očiščenje Cerkve, ki so jo v svetovnem merilu v preteklosti še bolj kot finančni zaznamovali pedofilski in spolni škandali, je nedvomno potrebno, pa vendar je tudi pri tem potrebna senzibilnost pri izbiri sredstev in načinov. S svojo odločitvijo je Vatikan gotovo želel zavrniti očitke, da podobne škandale po tihem dopušča. A nasprotnikom to seveda ne bo dovolj. V redakcijah glavnine slovenski medijev so tako že na dan odstopa obeh nadškofov začeli sestavljati sezname, kdo vse bi se še moral znajti na tnalu. Po tej plati je bila žrtev gotovo večja od odobravanja, ki naj bi ga Vatikan z njo dosegel.
Precejšnje razočaranje pa (vsaj zame) pomeni tudi ocena primernosti trenutka, ko je Vatikan potegnil kadrovske poteze, s katerimi je v bistvu žrtvoval dva od najodličnejših predstavnikov Cerkve na Slovenskem. Tako Stres kot Turnšek sta bila iz novonastale celjske oziroma murskosoboške škofije, v katerih sta bila prva škofa ordinarija in kjer bi lahko v miru opravljala svojo pastirsko službo, poslana na misijo nemogoče. V vlogo tistih, ki naj bi reševala posledice potopa, sta bila postavljena (Turnšek še precej bolj kot Stres) v času, ko zadovoljiv razplet – to je poplačilo izgube malim delničarjem – skoraj ni bil več mogoč, vse drugo pa je v očeh javnosti štelo za nezadostno. Vatikan je z njuno takratno premestitvijo zamudil. »Božji mlini« so očitno mleli prepočasi. A to seveda ni krivda papeža Frančiška, ki je zdaj pohitel s pozivom k njunemu odstopu in ga tudi dosegel. Ob pravem času? Po mnenju podpisane ne.
Nobenega dvoma ni, da oba zdaj upokojena nadškofa ne nosita subjektivne odgovornosti za mariborski finančni brodolom. Če sploh kaj, jima je morda mogoče očitati zgolj premajhno uspešnost pri odpravljanju posledic. Če je to razlog njune zamenjave, bi pričakovali, da se bo ta zgodilo v trenutku, ko bo vse pripravljeno za resnično sanacijo razmer v mariborski škofiji, ko bo torej znano ne le, kaj storiti in kako, temveč tudi, kdo bo to storil. Te kadrovske rešitve pa za zdaj ni na vidiku, saj bi novoimenovani apostolski administrator mariborske nadškofije Stanislav Lipovšek ob tem, da ostaja ordinarij celjske škofije, zelo težko dokončal to zahtevno nalogo. Od svojega predhodnika je zgolj toliko na boljšem, da od njega tega verjetno tudi nihče ne pričakuje.
Zdi se absurdno, a papež Frančišek se je na svoj način znašel v podobnem položaju kot nadškofa Stres in Turnšek; ko je bil v mariborskem primeru pravi čas za ukrepanje še ni bil papež, zdaj ko je, nobena njegova odločitev ne more povsem popraviti zamujenega, hkrati pa pušča grenkobo in razočaranje.