Iz prvega dela: l. 2015 ste padli v komo, iz katere ste se prebudili l. 2035. Vmes se je Slovenija iz socialistične preobrazila v kapitalistično. Da bi vas pripravili na življenje v njej, prestajate terapijo. Danes je 20. april 2035, tema pogovora je trg dela.
»Kako bom dobil službo?« potožite terapevtki.
»Brezposelnost znaša manj kot tri odstotke. Zelo malo možnosti je, da ne bi našli primernega dela,« vam odgovori.
»Tri odstotke?« osuplo ponovite. »Kako?«
»Delavci so prilagodljivi. Delodajalci so prilagodljivi. In rezultat je zelo učinkovit trg dela.«
»Že, že ... toda koliko med njimi jih ima s. p.?«
»Ne prav veliko. Večina zaposlitev je rednih. Nekoč so poznali mnogo različnih oblik dela. Ker so bile ene davčno ugodnejše od drugih so jih delodajalci in delavci raje izbrali. Zato smo jih poenotili.«
»Čakajte ... uvedli ste le redno zaposlitev? In gospodarstvo ni propadlo, kot so trdili v 2015.?«
»To bi se zgodilo, če bi upoštevali utopične zamisli sindikatov. Toda sindikati nimajo pojma o poslu. Če bi ga imeli – bi bili podjetja. In bi lahko prakticirali tisto, kar pridigajo. Namesto da bi fleksibilnejše oblike zaposlitve naredili še bolj nesvobodne in zbirokratizirane, smo raje zaposlitev za nedoločen čas naredili svobodnejšo. Danes trg dela deluje po načelu easy hire-easy fire. Delavca je izjemno lahko najeti in odpustiti. Posledično je delo enostavno najti, večina zaposlitev pa je rednih, ker za delodajalce niso niti tvegane niti drage.«
»So pa tvegane za delavce, saj s tem izgubijo vso varnost!«
»Sploh ne. Varnost sploh nikoli ni bila povezana s konkretnimi delovnimi mesti. Povezana je bila z zmožnostjo v vsakem trenutku najti primerno delo. Človek je mnogo bolj varen, če lahko v vsakem trenutku zamenja službo; bolj, kot če njegovo delovno mesto umetno pri življenju ohranja tisočstranska neživljenjska zakonodaja.«
»Ampak potem podjetja množično odpuščajo vsakič, ko delavcev ne potrebujejo!«
»Normalno. Poslanstvo podjetij je ustvarjanje dobička. Če želite, da podjetja ustvarjajo delovna mesta, morajo ta delovna mesta ustvarjati dobiček. Tista, ki ga ne, so škodljiva. Podjetjem, ker nižajo njihovo konkurenčnost. Gospodarstvu, ker bi lahko te delavce bolje uporabili. Delavcem pa, ker je zaposlitev brez prihodnosti veliko ponižanje in stres. Cilj gospodarske politike ni, da podjetja zaposlujejo delavce, ki jih ne potrebujejo. Cilj je, da podjetja rastejo in s tem višajo potrebe po delavcih, ki jih dejansko potrebujejo. Delovna mesta, ki jih podjetje potrebuje za ustvarjanje dobička, so varna in kvalitetna tudi brez sindikatov in politike.«
»Dobiček?! Mar ni družbeno poslanstvo podjetij ustvarjanje delovnih mest?«
»Ne. Družbeno poslanstvo podjetij je ustvarjati dobiček. Denarja v banko ne daste zato, da ga bo tam čez leto manj, banka pa bo v tem času zaposlovala nepotrebne kadre. Mlad par ne varčuje v vzajemnih skladih za stanovanje zato, da bo leto za letom ustvarjal izgubo na račun novih zaposlenih. Upokojenci na začetku meseca ne želijo prejeti telegramov podpore sveže fiktivno zaposlenih na zavodu, ampak pokojnine.«
»Že, že. Toda mar niso nekateri dobički nesmiselno visoki?«
»Vlaganja v nova delovna mesta in razvoj so med najbolj tveganimi. Če prinašajo le dobičke, ki so primerljivi z varčevalnimi računi na banki ali vlaganjem v vzajemne sklade, potem ni motiva, da bi se sploh kdo šel podjetništvo. Dobički iz podjetništva morajo biti višji od tistih iz manj tveganih naložb. Višji so, bolj privlačno je ustvarjati nova delovna mesta.«
»Zdi se, da ste vse premislili. Toda zdi se tudi, da ste ustvarili družbo za najboljše. Kaj pa tisti, ki to niso? Kje jih skrivate?«
»Ravno narobe je. Uspešnejše gospodarstvo pomeni večjo in ne manjše ponudbe dela. To pa pomeni, da vsi lažje dobijo delo, ki ustreza njihovim sposobnostim. Za plačilo, ki ustreza rezultatom njihovega dela. «
»Kaj pa če je cena njihovega dela prenizka? Koliko znaša minimalna plača?«
»Minimalne plače ne poznamo. Če nekdo zasluži manj, kot je potrebno za človeka dostojno življenje, razliko doplača socialna država. Pred dvajsetimi leti so nekatere države podjetjem prepovedovale zaposlovati, če zaposlenim niso plačala najmanj neke vsote na uro. In s tem povzročile nepotrebno brezposelnost med mladimi in delavci, ki (še) niso bili primerno usposobljeni. Namesto da bi jim omogočili delati in pridobiti izkušnje, s katerimi bodo nekoč višjo plačo zaslužili, so jih obsodili na trajno brezposelnost. Bolje je, da zaslužijo toliko, kolikor je njihovo delo vredno in preostanek do za človeka dostojnega standarda plača država; kot da brezposelni sedijo doma na kavču in država plača vse.«
Še zadnjič poskusite razumeti, kaj se je zgodilo: »In odpor? Kje je avantgarda delovnega ljudstva? Kje so intelektualci?«
»Pomrli so od starosti.«
Njeni neobremenjeni odgovori vas pečejo. Občutek imate, da vam je z njimi ukradla mladost in razvrednotila življenje. Je bilo res preživeto v lažeh? Potem se spomnite na uboge duše, ki so nekoč na zborovanja nosile stare uniforme in slike Tita. Nenadoma vas ne zanima več, kaj je s prihodnostjo narobe, ampak le še to, kaj je z njo prav. Komaj čakate, da izveste, kaj se je v preteklih dvajset letih zgodilo z javno porabo.