Drugi minister D. B. Loredan pa še ohranja živce, a je najbrž na skrajnem robu. Razprava v državnem zboru o digitalizaciji v zdravstvu oz. o združitvi podatkov vsakega pacienta na enem mestu je bila svojevrstni kontrapunkt že kar prevladujočim mnenjem o »nesposobnosti« zdravstvenega ministra D. Bešiča Loredana: zakon so podprle vse poslanske skupine. V zdravstvu se res počasi kaj premika, a se že nekaj desetletij ni nič, zdaj na začetku nekih sprememb pa je »cel halo«, B. Loredan pa je tam, kot je bila večina dosedanjih zdravstvenih ministrov – na poti rušitve, odhajanja.
Kako je sploh dobil podporo v parlamentu? Bilo je sicer kar precej pripomb k celotnemu zdravstvenemu dogajanju, NSI si je npr. zamislila, da bi minister moral priti v parlament s celotnim paketom zdravstvene reforme – a bolje korakoma kot nič. Čakanje na celoto bi bilo najbrž bliže »nič«. O novem javnem podjetju, ki bo podatke urejalo, pa bo več dilem in vprašanj.
Loredan v parlamentu dobiva podporo tudi za korekcijo zakona, ki je omogočal interventna sredstva za skrajševanje čakalnih vrst razdeljevati vsevprek, zdaj naj bi jih porabili le za najnujnejše, ciljno, kjer so čakalne vrste najdaljše. Laže bi bilo, so prepričani v NSI, če bi združili zasebne in javne zdravstvene kapacitete. Ta nerazčiščena dvojnost je in bo zagotovo najtrši oreh zdravstvene reforme.
Zastavlja pa se vprašanje, ali je nasprotovanje spremembam zdravstvene zavarovalnice (ZZZS), ki jih je prvotno pripravil B. Loredan, res upravičeno? Že to, da je število članov skupščine želel znižati s 45 na 11, a mu ne bo uspelo, me navdaja z dvomom, da mu nasprotuje predvsem veliko tistih, ki branijo svoje pozicije. Saj vemo, da se seznam storitev v ZZZS ni spremenil že več desetletij, a medicina je šla precej naprej. Toda tega mastodonta ni mogoče premakniti in vse kaže, da ga še ne bo mogoče. Vsaj 45 ljudi vpliva na vodenje zavoda! In se pregovarja. Lepo vas prosim! Mislim, da je prav, da bi ministrstvo imelo več vpliva na porabo našega zdravstvenega denarja!
Če odhod Tatjane Bobnar ni močno omajal vladne koalicije, bi pa lahko bil odhod Danijela Bešiča Loredana njen postopni zaton.
Žal sta se javno razšla največja upornika proti korupciji v zdravstvu dr. Erik Brecelj in minister D. B. Loredan. Škoda. Brecelj pravi, da mora Loredan oditi. Kdo ima prav? Brecelj ali Loredan? Predvidevam, da oba … Toda kdo med njima je teoretik in kdo pragmatik? Eno je teorija, drugo pa, kako je prakso mogoče spreminjati. In Breclja ministrovanje ne zanima. Kdo pa bo imel tako trdo kožo kot Loredan? Toliko vztrajnosti? Nobenega predloga nismo slišali. Če odhod T. Bobnar ni močno omajal vladne koalicije, bi pa lahko bil odhod D. B. Loredana njen postopni zaton.
Kako nemirna je koalicija oz. njena največja stranka Gibanje Svoboda, ne priča le direndaj v poslanski skupini, temveč tudi kadrovske čistke v policiji. Ponavljam: med levimi in desnimi ni bistvene razlike; levi so se kadrovskih čistk in pritiskov lotevali tiho, od zadaj, desni vidno, s »tankom«. To se je zdaj bistveno spremenilo.
Ni več prefinjenih prijemov SDS, ampak je vajeti prevzel Golobov buldožer, ki se nič ne razlikuje od nekdanjega Janševega, kvečjemu pušča Janšo na tem področju bolj na vajeniški ravni. Če za RTV vemo za vsak korak, ki ga vodstvo stori, pa si zelo težko predstavljam, kako težko je šele npr. na policiji, kjer se kadrovske spremembe dogajajo dnevno. Gotovo težko delajo.
Začasni direktor TVS U. Urbanija, ki z vsemi štirimi nadomešča v. d. generalnega direktorja, »lahko« prestavlja oz. odpušča kadre, kot direktor televizije, takšnih kompetenc nima. Ne direktor radia ne direktor televizije ne podpisujeta pogodb (brez podpisa generalnega direktorja oz. generalne direkcije se ne sprejme in ne odpusti niti enega kadra, se ne izda niti naročilnice za kavo). Verjamem, da se v zadnjih letih to ni spremenilo.
Verjamem tudi, da bo Zemira A. Pečovnik, ki jo Urbanija hoče odpustiti, ohranila delo. T. Starič In S. Krajnc naj bi šla na radio? Tudi do tega bo težko prišlo. V času, ko opravlja tekoče posle, bi se tem postopkom Urbanija lahko in moral izogniti. Zveni kot provokacija in nepotrebno napenjanje mišic ne glede na vse okoliščine.
J. Janša naj bi lani jeseni napovedal, da na kongresu SDS leta 2025 ne bo več kandidiral za predsednika. Po izgubljenih referendumih in še čem je bila takšna izjava pričakovana. Prepričana pa sem, da ga bo članstvo »prepričalo«, da ostane. Odhod Janše bi bil enako usoden za desnico kot tudi za levico. Brez Janše bi se levica izgubila. Bojim se, da ne bi več vedela, kaj naj počne.
Četudi se z Janšo v marsičem ni mogoče strinjati (kot se ni mogoče tudi z marsičem na levi), pa Slovenija še vedno potrebuje »Janšo«, potrebuje upornika, provokatorja, ki »ne da miru« in ne prepusti drugi strani, da dela, kar hoče. Z grobo retoriko in preveč radikalnimi idejami se res sam marsikdaj pokopava, a mu je vendarle treba priznati, da mu za Slovenijo ni vseeno, čeprav ne vselej za Slovenijo po meri vseh. Njegova utež na tehnici je potrebna.
A. Logar tega poguma očitno nima. In kot je pred leti dejal eden od starejših levih politikov: Slovenija ima v bistvu enega samega pravega politika – Janeza Janšo. In imela je B. Pahorja. In imela je Janeza Drnovška. V pravem času, konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, je imela tudi Milana Kučana. Kje pa smo zdaj?
