sonce Dobra karma

Tedenski horoskop: vsi ste na testu, da ugotovite,...

horoskop_astro_napoved Svet24.si

Horoskop za torek, 31. marca

ScreenShot3462 Reporter.si

Premier Janša napisal besedilo za domoljubno rock...

Maha Vajiralongkorn Svet24.si

Kontroverzni kralj se je v Alpah »samoizoliral« ...

18991X1592 Necenzurirano

Kdo je že zaprl s.p.? Helena Blagne, Vlado ...

eye-2488227_1920 Odkrito.si

Zaradi koronavirusa izgubil službo in naredil to ...

nikolina 2 Njena.si

Nikolina po poroki: 'Nisi zame, nehaj se truditi!'...

Kolumnisti

Vzporedna vesolja

Deli na:
Vzporedna vesolja

Slovenija v zadnjih nekaj letih izjemno hitro nazaduje v razvoju in konkurenčnosti. Pri tem je pomembno in problematično, da ne gre le za nazadovanje, ki je posledica globalne gospodarsko-finančne krize in ki je prizadela velik del razvitega sveta. Veliko bolj problematično je, da gre tudi za nazadovanje v primerjalni perspektivi. Še pred kratkim smo rasli dvakrat hitreje kot EU in smo imeli veliko bolj stabilno rast kot večina drugih novih članic EU, sedaj je zgodba popolnoma drugačna. V krizi smo padli dvakrat hitreje in sedaj rastemo polovico počasneje od povprečja EU. Še pred nekaj leti je kazalo, da bomo že do leta 2013 postali povprečno razvita članica EU, danes je dokaj verjetno, da nas bodo že v nekaj letih prehitele nekatere tranzicijske države srednje in vzhodne Evrope, na katere smo še pred časom gledali malce zviška – saj se še spomnimo tiste ljudske, češ saj je oblečen kot Čeh. Prehitele nas bodo po konkurenčnosti in tudi po kakovosti življenja.
Zakaj je tako? Morda nam lahko odgovor pomaga najti znani ameriški politolog Edward Banfield. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je kot raziskovalec obiskal mestece na jugu Italije, ki ga je v svoji terenski raziskavi poimenoval kot Montegrano. (Pravo ime je bilo Chiaramonte.) Rezultat obiska je njegovo najbolj znano delo Moralni temelji nazadnjaške družbe (1958), v katerem nazorno in z znanstveno natančnostjo opiše egoistično in v najožjo družino usmerjeno družbo, v kateri posamezniki javno dobro žrtvujejo v lastno korist in v korist svojega najožjega socialnega okolja.
Banfield je identificiral mehanizem, ki to omogoča: etos »amoralnega familizma«. Zaradi tega etosa vaščani niso bili zmožni delovanja v skupno dobro oziroma za kakršnekoli cilje, ki bi presegali materialne interese najožje nuklearne družine. Cinično način bi lahko rekli, da je šlo za strategijo preživetja. Stiska je temeljila na nezaupanju, zavisti in sumničenju. Sovaščani so si pomagali izključno v primeru, če je bila ogrožena njihova lastna materialna korist. Še več, mnogi so poskusili aktivno ovirati sosede, verujoč, da bi jih njihov uspeh ogrozil. Montegrano je bil komaj kaj več kot družbeno bojišče.
Zato ni presenetljivo, da je bilo mestece zelo revno. Ekonomisti bi dejali, da je bila revščina posledica zelo škodljive strategije kratkoročnega maksimiranja lastnih ekonomskih koristi – ob implicitni domnevi, da bodo vsi drugi počeli enako. Zato je Banfieldov sklep zelo enostaven: prebivalci naselja so sami krivi za svojo revščino, ker niso sodelovali, varčevali in načrtovali dolgoročno.
Ali vas ta opis na kaj spominja? Dejansko bi težko trdili, da gre za zelo unikatno situacijo. V podobni obliki se pojavlja marsikje po svetu, Banfield je bil prvi, ki je zelo koncizno razdelil moralne mehanizme, ki pripeljejo do slabih rezultatov in nazadovanja. Bodimo popolnoma iskreni: na koncu koncev smo za slabo vedno krivi ljudje. Tepe nas pomanjkanje navad, vrednot in pozitivno naravnanih omrežij.


Prav tako bi težko trdili, da so razmere v Sloveniji v bistvu zelo različne od tistih, ki so opisane zgoraj. Ali je odnos slovenskih sindikatov v bistvu kaj drugačen? Ali bi lahko ugotovili, da delujejo v skladu z etosom amoralnega familizma in upoštevajo zgolj lastno logiko in ščitijo le svoje člane? In jim s svojim brezkompromisnim delovanjem dolgoročno seveda zelo škodijo. Ali je delovanje novega sloja slovenskih roparskih kvazimenedžerjev kaj drugačno? Ali je odnos in delovanje znanega ljubljanskega politika, ki sicer trdi, da to ni, in ki ima stalne težave s svojima sinovoma, v bistvu kaj drugačno? Slovenija je utelešenje amoralnega familizma.
Amoralni familizem prežema vse pore slovenske družbe in oblikuje našo družbeno topografijo: naše institucije, naša omrežja in celo naše mentalne okvire. Včasih se mi celo dozdeva, da živimo v nekakih vzporednih vesoljih in da ne želimo niti pomisliti, da morda obstaja drug način razmišljanja in delovanja in da je ta morda celo legitimen. Da se z nami morda ne strinja. To misel v naprej izklopimo. Naj to ponazorim z anekdoto. Pred kratkim je nekdanji minister za visoko šolstvo Gregor Golobič na socialnem omrežju tviter spustil manjšo traparijo o visokem šolstvu. Na to sem mu odgovoril: »Dobri dve leti slabega ministrovanja še ne naredita strokovnjaka za visoko šolstvo.« Priznam, namenoma malce ostro, a saj gre za osebek, ki prav tako nič ne prihrani tistim, s katerimi se ne strinja. Priznam tudi, da sem pričakoval, da me bo pikro in sarkastično zavrnil, kot to dokazano zna. Ampak ne, namesto mini razprave v ubogih 140 znakih me je raje preprosto blokiral, se zaprl v vzporedno vesolje.
Podobne misli me prevevajo ob kandidaturi ljubljanskega župana na državnozborskih volitvah. Naj sicer povem, da je po mojem mnenju v pozornosti okoli tega preveč strahov (na pomladni strani) in upov (na jesenski), saj kredibilne raziskave kažejo, da v primeru dobrega odgovora pomladanske strani pač nima prav velikih možnosti za mandatarstvo. Ti ljudje in tisti, ki to kandidaturo podpirajo in zanjo delajo, živijo v vzporednem vesolju: ne vedo, v kakšnem stanju smo in kaj ta država potrebuje. Vsekakor ne ugrabitve države s strani ene razširjene družine.
Kako globoko lahko pademo? Naj vas prestrašim: dna skorajda ni. Tudi v najbolj revnih, nazadnjaških in nedemokratičnih afriških družbah obstaja elita, ki zelo dobro živi. V vzporednem vesolju, kjer se jo skrbi ne dotaknejo. V vesolju, v katerem vladajo drugi aksiomi in konstante.
 

loading...
Loading...