luna roka Dobra karma

Naravni ritmi v mesecu aprilu skozi djotiš ...

babica, ženska, zamišljena, žalostna, upokojenka, starka Svet24.si

Izpoved slovenske starostnice: "Po vasi so ...

hotel-epic, postojna, karantena Reporter.si

Osebna izpoved potnika iz Madrida, ki je v ...

koronavirus, denar, covid-19 Svet24.si

To prinaša megazakon za samozaposlene, študente,...

sanolabor, maske, zdravko-počivalšek Necenzurirano

Afera maske: dobil desetmilijonski posel, dolguje ...

04CONTAGION-01-videoSixteenByNineJumbo1600 Odkrito.si

Je to film, ki je napovedal pandemijo ...

inja zalta Njena.si

Preobrat: Inja Zalta po zbiranju denarja že doma

Kolumnisti

Vsi naši Miheljaki

Deli na:
Vsi naši Miheljaki

Ta silovita pojavnost je do neke mere sicer posledica dejstva, da gre za enega treh ključnih politikov v kratki zgodovini samostojne države. (K veliki trojici lahko prištejemo še Janeza Drnovška in Milana Kučana, drugi so kvečjemu prva B-liga.) Še bolj zanimiv je način, na katerega je vsaj v podtonu, če ne že kar odkrito, predstavljen v večini prispevkov. Res ne vem, ali je bil v zgodovini samostojne Slovenije še kateri politik, o katerem je bilo napisanega tako veliko grdega, ki se ga je tako vztrajno demoniziralo in okoli katerega se je proizvedlo tako veliko afer in kontroverznosti, a se je pokazalo, da so privlečene za lase. Ali pa bo do tega še prišlo, očitno tudi v aferi Patria.
Vendar pa ta kolumna nikakor ni Janševa hagiografija niti ni razmislek o njegovem »liku in delu«. Namenjena je kratki refleksiji tistih, ki skorajda vso svojo energijo in žolč posvečajo izražanju globoko zasidranih antipatij do tega politika.
Umestimo jih lahko v različne kategorije. Nekako lahko razumem drugorazredne jesenske politike in politikante. S skrajnim cinizmom bi lahko zapisali, da je to pač njihova metoda boja na političnem trgu. Od tega živijo, s tem si zagotavljajo eksistenco. Poskusite se na primer spomniti treh pomembnih predlogov poslanca Tadeja Slapnika. Je napisal ali povedal takega, da bi si ga lahko zapomnili, če odštejemo grožnje o metanju skoz okno, ki jih je izmenjal z Zmagom Jelinčičem? Je podal in skozi parlamentarne mline spravil kako bistveno pobudo, s katero je rešil resen problem te države ali uredil kako pomembno neskladje? Ne gre? Čisto nič? Nič, popolna tema. Zato mu ne ostaja nič drugega, kot da je obsedeno zagrabil tistih nekaj govoric, ki že skoraj dvajset let krožijo po politično-medijskem močvirju, in se ves zaripel zaganja, da bi na račun antijanšizma pred naslednjimi volitvami poskrbel za lastno promocijo in ponovno izvolitev. Enako lahko ugotovimo za Rudija Mogeta, zgodnjega borca v sagi o trgovini z orožjem. In še za marsikoga.
Kakšna žalost, skoraj osebna tragedija, da si te javnost po večletnem delu v instituciji, ki sprejema najpomembnejše akte v tej državi, lahko zapomni le po proizvajanju vedno novih nadaljevanj žajfnice z naslovom Trgovina z orožjem. Še v tej niti ne preveč pomembni kolumni ni bil omenjen kot nekdo, ki bi naredil kaj zanimivega ali za ljudi v tej državi koristnega, ampak kot eksemplar tragikomične profesionalne eksistence. Kot rečeno, nekako ga lahko razumem, čeprav  se z njim ne strinjam: fant se pač bori za eksistenco. Za plačo gre.
Prav tako lahko nekako perverzno razumem prave, nacionalno bolj pomembne politične igralce in stratege. Nekaj pač morajo storiti. Janša je na političnem prizorišču vztrajno prisoten od konca osemdesetih let. Nič mu ne pride do živega. Čeprav so proti njemu uporabili ves dovoljen in nedovoljen arzenal političnih orožij, je še vedno tu. In kot kaže, je čedalje bolj tu. V očeh prebivalstva se je izkazal kot najbolj kompetenten predsednik vlade v zadnjem obdobju – to  kažejo javnomnenjske ankete – in na smolo jesenskih strategov mu je sledilo vladanje z naskokom najmanj kompetentnega predsednika vlade v zgodovini Slovenije.


Nekoliko celo razumem novinarske pisune – jasno jih ločim od novinarjev, ki pisarijo stvari na meji med zlorabo in fikcijo, ki serijsko padajo na sodišču ali pa se že v nekaj dneh izkažejo za lase privlečene. Medije večinoma interesno obvladujejo akterji slovenske jeseni, in ljudje morajo nekako preživeti. Torej jih razumem, čeprav se ne strinjam. Nikakor pa ne razumem raznih komentatorjev in kolumnistov, kot so na primer Vlado Miheljak, Janko Lorenci, Boris Vezjak in še marsikdo. Iz njihovega dela veje nestrpnost in obsedenost z vsem, povezanim z Janezom Janšo.
Oglejmo si primer Vlada Miheljaka. Vlado Miheljak je priden kolumnist. Vsak teden spiše kolumno. Torej 52 na leto. Po hitrem pregledu spletnih arhivov sem lahko ugotovil, da mu je uspelo v zadnjem letu napisati manj kot deset kolumn, v katerih ne bi omenil Janše ali stranke SDS ali vsaj namignil nanju. Če verjemite ali ne, nanj se je spomnil celo, ko je pisal o nedavnih nemirih v Londonu. Popolnoma zunaj konteksta. Kaj nam lahko drugega to pove o piscu teksta, kot o njegovi obsedenosti? Ali o fiksaciji …
Enako velja za kolumnista Janka Lorencija. Njegovo »statistiko« sicer nekoliko rešuje to, da se včasih loti pisanja o globalnih temah in, če sem lahko malce zloben, mu po moji evidenci Janeza Janše še ni uspelo okriviti za globalno ogrevanje in vojno v Darfurju. Kadar pa piše o domači politiki, Janšo in njegovo stranko brez izjeme slika v najbolj črnih odtenkih.
Zelo zanimivo pri vsem skupaj je, da njihovega »prispevka« ne cenijo niti njihovi gospodarji. O tem zgovorno priča obračun Gregorja Golobiča s »služabnikom« Miheljakom. In spletni napad Bogdana Biščaka na nad levico razočaranega Borisa Vezjaka.
Zanimivo je, da gre za ljudi, ki se preživljajo z drugačnim delom, tega jim torej ni treba početi. Motivacija za to ni eksistenčna, ampak kvečjemu eksistencialna.
 

loading...
Loading...