»Njihove oči strmijo iz teme. Včasih so kot zvezdnato nebo, ki ga je nekdo zvrnil v jamo. Drugič je en sam par. Čutim ga na hrbtu. Ko se obrnem, izgine. Ko grem zgodaj poleti v gozd in zadiši po praproti, se v glavi premakne neki delček spomina. In zvečer potem zagotovo pridejo. Prihajajo leta in leta nepretrgoma in sčasoma sem postal del njih. Ponoči pritiska name teža okrvavljenih, napol mrtvih teles in zjutraj imam v nosnicah vonj po trohnobi. Z njimi hodim spat, namesto njih sanjam njihove neizživete sanje in z njimi vstajam v nov dan, ki se ga že dolgo ne veselim več.« (Janez Janša, Okopi, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994, str. 39.)
Tako ob zori osamosvojitve pripoveduje eden od likvidatorjev iz maja in junija 1945. V imenu proletarske revolucije in široko žareče rdeče zvezde je postal ujetnik svoje preteklosti. Velikokrat si je hotel vzeti življenje, vendar mu je prst na sprožilcu pištole vselej ustavila misel na tisto, kar pride potem: »Naslednjič sem se ustrašil tega, kar bi me lahko čakalo onkraj. Neke noči sem sanjal, da sem sprožil. Toda krogla me ni zadela v sence, ampak v tilnik. Padal sem v globoko jamo in pristal na kupu že hladnih teles. Izpod njih se je izkopala postava še ne odraslega fanta iz Šentvida. Njegov lik se mi je vtisnil globoko v možgane, tja nekam med oči in zavest. Bil je zadnji na vrsti, ker se je nekako odvezal tik pred jamo. Preden sem ga ustrelil, je klečaje tiho ječal. V jami je brez besed počasi legel name, in nisem se mogel premakniti, ko mi je njegova kri, pomešana s solzami, iz luknje na čelu, velike za palec, tekla v usta. (…) Od tiste noči naprej se bojim smrti bolj, kot to lahko povem. Vem, kako bo potem in vem, da mi je vsak dan bližje. Tam me čaka on«. (Okopi, str. 40).
Nesrečni ubijalec še pove, da ima usta zavezana za vedno. Ivan Maček -Matija namreč hrani dva seznama. Eden je približen seznam pobitih, drugi pa je seznam tistih, ki so pobijali. Ta je strahovito natančen. Tako sta Maček in partija vsa povojna desetletja lahko razpolagala ne samo z dušami (in identiteto) pobitih, temveč s telesi (in usodo) tistih, ki so se v imenu njihove rdeče zvezde toliko izpostavili. Avtor tega opisa na koncu sklene: »Vedel sem, da ni sodnika na tem svetu, ki bi ga lahko obsodili na strožjo kazen, kot jo že prenaša«. (Okopi, str. 43)
V slovenskem zgodovinopisju (dr. Jože Dežman) se je ob spoznanju tega, kaj vse se je v gozdovih dogajalo do leta 1945, oblikovalo jedrno spoznanje, da so se iz njih vrnili le tisti, ki so si roke dodobra namočili v krvi. Bolj nedolžni so ostali tam. Slovenski komunistični sistem je tako temeljil na dveh vzporednih pravilih. Eno je bilo neomajna zvestoba revoluciji (in rdeči zvezdi), izpričana s krvjo žrtev (ali partizanskih soborcev), drugi je bil princip nadzorovanja (kaznovanja) rabljev, ki so od svojega zločina (in zaradi njega) v odnosu do najpomembnejših partijskih ljudi (Maček, Avbelj, Kardelj, Ribičič …) živeli v nekakšnem sužnjelastniškem razmerju. Bili so jim namreč docela na voljo.
Ideologija rdeče zvezde ni zrasla na slovenskih tleh. Poklicni revolucionarji so jo med vojno realizirali po modelih, ki so jih spoznali na akademiji Džerdžinskega v Moskvi ali pri Stalinu osebno (Tito, Kardelj). Temelj te ideologije sta bila nasilje in strahovlada. Trocki je že davno pred drugo vojno učil, da je na nekaterih območjih dovolj pobiti tisoč ljudi, pa bo preostalih deset ali sto tisoč paraliziranih obmirovalo. Ubijanje, tako in drugačno, tudi rabljev, na veliko bolj počasen in okruten način, skozi celotno življenje, je neodtujljiva sestavina ideologije, ki se skriva za rdečo zvezdo. S stališča zgodovinske analize jugoslovanske družbe od leta 1941 do 1991 so tudi bolj očitne stvari (samoupravljanje, zakon o združenem delu, bratstvo in enotnost) drugotne v primerjavi s prvim dejstvom. Mogoče jih je bilo izvesti le v razmerah, v katerih družbi za vse sorte partijskih eksperimentov ni bilo nobenega odpora več. Bila je na smrt prestrašena.
Vsak, ki je hotel biti »dober« in »zvest« komunist, je moral skozi male šole akademije Džerdžinskega, v takšnih ali drugačnih oblikah. V Jugoslaviji se je skozi desetletja tako ustvaril sloj partijcev, ki drugače kot so jih učili, niso ne mogli ne znali. Krvnikom krvnikov so jedli iz roke (fotografski material, ki prikazuje Milana Kučana, kako se še v osemdesetih letih klanja Ivanu Mačku - Matiji). Ta sloj je bil tik pred osamosvojitvijo večinski in je imel skoraj neomejeno gospodarsko, politično in medijsko moč.
Osamosvojitev je bila zanj strahotna avantura, ki je ni ne razumel ne podpiral, še več, ne glede na zavezo, ki mu jo je ob plebiscitu naložil slovenski narod, jo je v ključnih trenutkih vojne za Slovenijo poskušal izigrati (primerjaj analizo Dnevnikovega pisanja 28. junija 1991). Vendar: »učiteljica življenja«, kot so Rimljani rekli vedi o preteklosti, je tistega leta 1991 rdečo zvezdo nepovratno pospravila na smetišče zgodovine.
Zgodovina sodobne slovenske družbe se tako definira v dveh smereh. Ena je smer zunanjega uspeha, ki nas je po EU, uvedbi evra in odpravi notranjih meja z EU pripeljala še v OECD, ki je skupaj s prejšnjimi cilji od države tipa »rdeča zvezda« najdlje. V tej luči moramo tudi razumeti, da taisti Dnevnik blati dr. Janeza Šumrado, ki je med najbolj zaslužnimi za vstop v to organizacijo. Druga smer vodi naravnost nazaj: je stopicanje v domačijskem krogu pred osamosvojitvijo in skoraj histerično gojenje vrednot, ki jih je leta 1991 zgodovina pospravila v ropotarnico. Rdeča zvezda je njihov najopaznejši simbol in skupni imenovalec obenem. Dnevnik pa njihovo glasilo.
Zato neznanska potreba po paradiranju rdeče zvezde na osamosvojitveni proslavi. Z njo gre z roko v roki hkratna nelogičnost takega dejanja. Rdeča zvezda je vse tisto, kar osamosvojitev ni. In vse tisto, kar Slovenci še nismo, a bi morali že zdavnaj biti.