V strahu pred desničarsko revolucijo, še zlasti potem, ko so Janšo izpustili iz zapora in se je dokazalo, da smo naši bili zelo šlampasti pri scenariju in režiji afere Patria – v teh strašljivih razmerah sem malo poniknil neznano kam. Po dveh mesecih se anonimno vrnem in, glej, nič se ni spremenilo.
Milan Kučan ni v zaporu, kot se predvideva že več kot dvajset let, ampak uživa svobodo, kot se za šefa partije in naše Udbe spodobi. Ne gre za pomoto, Kučan je še vedno šef obeh organizacij, saj se jima ni nikdar odpovedal. Partijsko izkaznico je sicer premeteno zamrznil, ko je kazalo, da bodo desničarji, klerikalci in domobranci zavladali deželi, z Udbo pa je bil vedno v prijateljskem razmerju. On njim, oni pa njemu. In je tako še danes. Načelo, če ni Janša na Dobu, je pa Kučan, se torej ne uresničuje, ker Kučan trdi, da je nedolžen. To sicer pravi tudi Janša, a tega ne more dokazati, to od njega zahtevata naravno pravo kontinuitete revolucije in Bavconov zakon sovražnikov ljudstva.
Tudi Kučan ne more dokazati, da je nedolžen, a od njega se tega ne zahteva, ker ima zasluge za narod in SFRJ. Recimo za razorožitev teritorialne obrambe, veliki pok, nacionalni interes in podobno. V kakšni gnili demokraciji zahodnega tipa bi ga sicer zaradi takšnih zaslug zaprli za sto trideset let, pri nas pa se lahko sprehaja, kjer se hoče. In končno se je o njem napisala menda zelo spodobna biografija izpod znanstvenega peresa Boža Repeta, ki se z zgodovino ljubiteljsko ukvarja v skladu z reklom revolucije in ZZB NOB – če ni bilo, bi pa lahko bilo. Repe mi je posebno všeč zato, ker nič ne preveri, ampak interpretira tisto, kar naj bi bilo in je v skladu s kontinuiteto revolucije. To mi je zelo blizu, zlasti ko prebiram naše medije, ki so po škandaloznem finskem polomu afere Patria ugotovili, da so naša sodišča boljša od finskih, ker naša ne potrebujejo dokazov in sodnikov onkraj razumnega dvoma.
V dveh mesecih moje odsotnosti se tudi ljubiteljski zgodovinarji niso mentalno spremenili – vključno s Giuseppom Pierazzijem, ki sliši na ime Jože. Tudi on sodi med zgodovinarje aktiviste, ker teka po cestah, ulicah in gozdovih, da bi domobrancem preprečil vrnitev na oblast. Čeprav so mrtvi in pobiti še danes velika nevarnost. Jože zaleže za deset OF-vosovcev – zagledaš ga in se ustreliš.
Vse to dokazujejo tudi še vedno aktualne polemike in dileme o tem, ali imamo pri nas morišča ali vojna prebivališča mrtvih tam, kjer smo jih pospravili. Temu je namenjen tudi pravkar sprejeti zakon Ljudmile Novak iz Nove Slovenije, imenovan tudi »lex kolaboracija«, kar je nesramno. Ta zakon v resnici priča o tem, da smo brez zveze in za davkoplačevalski denar rušili zidove v Barbarinem rovu, bilo bi prav, da bi tisti, ki so to počenjali, zdaj za svoj račun še enkrat zidali. Tokrat z železobetonom. Da za večno končamo to poglavje naše zgodovine. Spomenik Borisa Kidriča tudi še stoji in predsednika države Boruta Pahorja opozarja, da smo še vedno na oblasti, če ne bi bil pa kdo drug, da je tudi on tam, kjer je, iz istih razlogov. Na Trgu revolucije Edvard Kardelj, eden od stricev povojne deratizacije maja 1945, še vedno izstopa iz anonimne množice, njegov vnuk Igor Šoltes pa v Bruslju opozarja na množične, grozljive poboje – v Srebrenici. Vse je torej po starem, še tista grobnica narodnih junakov, pokopališče sredi najlepšega Jankovićevega mesta na svetu, je nedotaknjena. Moja draga kontinuiteta v smrti!
Ko sem odhajal v anonimnost, sem bežal pred represalijami nad predsednikom vrhovnega sodišča Brankom Maslešo, ki je tako rekoč arheološki primerek sodne veje oblasti 1945–1970. Nič se mu ni primerilo, še bolj kot prej sedi v prvih vrstah proslav osamosvojitve, je ugledni gost naših medijev …V glavnem, smrt fašizmu, svoboda narodu. Zvonko Fišer, prvi državni tožilec in do zdaj edini, ki so mu dokazali korupcijo, tudi ni v prisilni upokojitvi. Sicer pa imajo v skladu z naravnim pravom nekateri pravico do korupcije, Fišer pa je prvi med njimi. Podpiram.
Ko sem odhajal, sem bil prepričan, da bodo Luko Mesca in njegove namakali v Ljubljanici zaradi lažnivih in goljufivih obljub o prednosti ekološkega demokratičnega socializma. Pa se ni nič zgodilo. Še več, Luka Mesec se je v zadnjih tednih iz šaljivca spremenil v živo ikono, ki je še najbolj podobna kombinaciji med Francetom Popitom in Mitjo Ribičičem. To me veseli, le tako bo Združena levica lahko uresničila svoj peklenski partijski program, ki je sicer protiustaven, ampak, kot pravi tudi ud te stranke Matjaž Hanžek – kaj se pa zamudimo, če ustavo ignoriramo. Navsezadnje nobena revolucija v zgodovini ni potekala v zakonitih ustavnopravnih okvirjih, vse skupaj je bilo vedno samo vprašanje števila žrtev. Luka Mesec s svojimi tudi v tem smislu obeta, in ga lepo pozdravljam. Naj ga poraz njegovih ultralevičarskih grških prijateljev ne spravi v dilemo bi ali ne bi – ja, teroristom iz Bruslja, posebno Merklci, je treba napovedati vojno. Lahko brez vojne napovedi.
»U boj, u boj.«
P. S.: Julijana Bizjak Mlakar, ministrica za kulturo, je padla iz Orwellove knjige 1984 – kultura je nekultura, ignoranca je moč.