Sem rahlo žalosten. Bivšega ministra Janka Vebra noben naš medij ne omenja niti med malimi oglasi. Kot da ga nikdar ni bilo. Kot da je izpuhtel, izginil, postal prah in pepel. To je ne samo neodgovorno, ampak silovito krivično. Veber je večkratni župan Kočevja, to je poseben dosežek, če vemo, da so tisti kraji še danes nekakšne komunistične razvaline, v okoliških gozdovih pa večna ekološka grožnja s trupli, kakor bi rekel pokojni Mitja Ribičič - Ciril. Da o Ciganih ne govorim.
V zvezi s Cigani se je Veber demokratično odlično izkazal, ko jim ni dopustil naselitve na svoji – se pravi občinski zemlji in je organiziral nekakšne vaške straže, ki so po okoliških cestah nadzirale promet, ustavljale avtomobile, če so bili v njih Cigani, so jih nagnali, od koder že so prišli. Med vojno bi jih potolkli. Pri tem herojskem dejanju je sodeloval tudi sam Janko Veber. Nato je postal predsednik demokratičnega parlamenta, ki se kolektivno zavzema za pravice zapostavljenih, siromašnih in manjšin. Janko Veber je navsezadnje človek humorja, kar je redkost med politiki. Tako kot je on branil svoj ministrski položaj, bi ga bil po mojem sposoben braniti samo še Franc Trček iz Združene levice, ki ne bi odstopil, ker nima časa in ga lulat tišči. Recimo. Adijo, Janko, ne bom te pozabil.
V zvezi z Jankom moram omeniti še njegova prizadevanja proti veleizdajam. Da je imel zelo prav, se je pokazalo v teh dneh, ko je nizozemski Heineken prevzel naša nacionalna ponosa – pivovarni Laško in Union. Pogrešam odzive naše borčevske organizacije ali vsaj Tita Turnška, ki bi lahko z Ljubljanskega gradu kričal: a smo se za to borili. Tako se je končala ena najbolj tragičnih zgodb naše poosamosvojitvene zgodovine, v kateri bo še veliko žrtev.
Ta hip je skorajda neverjetno, da je naš medijski veleum, veliki časnik Delo postal – nizozemski. Veleizdaja!! Ogabno. Slišim, da bo začel izhajati v nizozemščini, zato se prvo pero tega okupiranega dnevnika Janez Markeš že pospešeno uči tega zapletenega jezika, da bo lahko še naprej pisal o kralju Willemu Alexandru, ker bo Kučan prepovedan. Od nečesa pa je treba živeti. Tako bi Markeš nekako zašpilil svojo novinarsko pot – od desnega ekstremista in levega ekstremista do zagovornika ustavne monarhije.
To bo pa medijska izdaja. Brez Markeša ni Dela (Borisa Ježa in Janka Lorenzija), brez Dela ni Kučana, brez Kučana ni socializma itn. Ne vem, čemu falanga 571 molči, kje je žurnalistična solidarnost s kolegi, ki so vsi karbe? Kje so vsi tisti novinarski sotrudniki, ki so za svojim šefom, glavnim urednikom Slovenije Milanom Kučanom, ponavljali: življenje damo, pivovarn ne damo? Kje je mali, a veliki pisec Matija Stepišnik, da bi tekal po Ljubljani z napisom Je suis Delo?! Kje je kdo od naših, ki bi navsezadnje Nizozemski napovedal vojno? Kralja na gavge!
Ko sem že omenil neke manjšine, mi je ljubo, da je drugi Ribičič, tokrat sin Ciril, eden najbolj vnetih zagovornikov tega, da bi v naši ustavi priznali še številne druge manjšine: hrvaško, srbsko, albansko, bosansko, makedonsko, muslimansko itn. Jaz bi dodal samo še manjšino kočevskih Nemcev, ki jo je Ribičič mlajši zagotovo nehote spregledal, dodamo pa lahko še ostanke rusinske, češke in seveda ruske manjšine. Ta je z nekaj primerki ruskih osvoboditeljev ostala pri nas in zaplodila številno potomstvo. Če k vsemu temu prištejem še madžarsko in italijansko manjšino in Cigane, potem bi bilo bolj smiselno, da zaradi logistike uvedemo zgolj eno manjšino – Slovence, preostali pa bi bili večinski narod. Upam, da to uspe, ker bi pomenilo zgolj to, da pač v skladu z naravnim pravom in dejanskimi razmerami stvari postavimo na pravo mesto. Zato je bil smiseln razmislek premierja Mira Cerarja, da bi za ministrico za izobraževanje po vseh slovenskih fiaskih postavil svojo poslanko Jasno Murgel iz dela prihodnjega večinskega naroda.
Na znanem kraju, ob znanem času in z znanimi udeleženci pa je naš generalni državni tožilec Zvonko Fišer naredil lepo kadrovsko potezo, zaradi katere so ga upravno sodišče, ministrstvo za pravosodje in zdaj še protikorupcijska komisija obtožili, da je skorumpiran. Fišer je, seveda šokiran, presenečen in žalosten, takoj izjavil, da tega ne prizna. In ima prav. Takšna obtožba ni v skladu s prakso, ki ji je Fišerjevo tožilstvo ob pomoči šefa vrhovnega sodišča Branka Masleše, ljubkovalno imenovanega Metek, uvedlo v znanem primeru Patria, da je za procesiranje koruptnih dejanj potrebna neznana lokacija, neznan časovni okvir in neznani drugi abstraktni znaki kaznivega dejanja. Še sreča, da je ves represivni aparat v naših rokah in da bo tudi Miro Cerar Moralni in Etični o zadevi Fišer razmišljal do konca svojega ali Fišerjevega mandata.
Mi naše originalne pravne države ne damo. Ne damo Fišerja in ne damo Masleše. Kdo pa je še pri nas sposoben in kdo si upa procesirati mrtvega človeka, kot delajo naši v zvezi z Jožetom Zagožnom! Ne zdaj govoričiti, da se ne more braniti, ker je mrtev! Možnost pa ima. Poleg tega naši sodniki in tožilci s tem primerom v naše kraje vračajo revolucionarno sodno prakso, ko so v prvi fazi naši komunisti potolkli celo družino, če je bil med njimi en izdajalec komunizma, kasneje pa so se demokratizirali in izdajalca likvidirali, družini pa vse pobrali – in marš na cesto.
Revolucija še traja.
P. S.: Leta 1895 je Ljubljano porušil potres, leta 2015 pa je naravna nesreča Janković porušil center mesta.