Slovenski žurnalizem silovito napreduje z novimi žanri, pristopi, a vendarle ohranja dobro staro agitacijo in propagando. Brez tega ne gre, v preteklosti so za to naše področje dela skrbeli najboljši kadri kontinuitete revolucije, kot je na primer Milan Kučan. To se v naših medijih še danes pozna, ker je v resnici Kučan glavni urednik vseh naših medijev. Tako je tudi prav, drugače bi bila zmeda in bi v naše medije prodrli desničarji in klerikalci. Že dovolj hudo je, da so v desnih medijih. Kučan je močna osebnost medijev in nasploh. Ko se kaj pomembnega dogaja, se sprehodi mimo RTV, kakšen naš urednik ga opazi – in že je s pručko v Odmevih. On vedno o čem zanimivem rad pomolči.
Pogled na svet, pomlad 1945 in osamosvojitev nam malo meglijo desni mediji, in Jože Možina s svojimi Pričevalci. Če tega ne bi imeli, bi bilo pri nas veliko lepše – ena zgodovina, ena resnica in narodna enotnost SZDL. Tako pa mora v te medije Milan Kučan pisati demantije in demantije k demantijem, ko se mu tudi kaj čudnega zapiše, kot tisto zadnjič, da Forum 21 v resnici sploh ne obstoja. Pozabil je napisati, da gre za simbolično izginotje njegovega foruma, s čimer je hotel reči, da naj ga desničarji pustijo pri miru in se delajo, da je mrtev, da ga ni. Da v teh časih obstajajo mediji, ki grdo pišejo o Kučanu, je ne samo nedostojno, ampak tudi nesprejemljivo. V resnici je narodni heroj, ki je vsaj miselno Slovenijo rešil fašizma in nacizma, leta 1990 začasno zamrznil našo revolucijo, da bi se potem Slovenkam in Slovencem trikrat prikazal kot demokratični predsednik države. V naših krogih smo se seveda neumorno zabavali nad njegovimi domislicami ljudstvu o tem, kaj je demokracija. V glavnem Kučan ne more biti objekt zasmehovanja, preučevanja in pisanja. To bi moralo biti kaznivo.
Na srečo imamo naše medije, ki svoje izvoljene predstavnike, torej naše, obravnavajo tako, kot je treba – dostojanstveno. Kot primer naj navedem že kar alegorično besedilo novinarja Dela Aleša Stergarja z naslovom Zdravko Počivalšek, človek z vizijo. Beseda je seveda o novem kandidatu za gospodarskega ministra. Tekst ustreza vsem kriterijem agitpropa po Milanu Kučanu. Govori o človeku geniju, vizionarju, avtor na koncu to tudi utemelji s stavkom, da bodo novemu gospodarskemu ministru na začetku nove kariere izkušnje z delom v hlevih zelo koristile. Tu bi moral avtor vstaviti dodatno pojasnilo, da pod hlevom ne misli vlade ali naše koalicije, ampak širši družbeni prostor, ki sega do desnice in klerikalcev. Recimo. Čeprav je takšen zaključek po svoje logičen, saj je Počivalšek agronom in je verjetno v karieri že videl veliko svinjarij.
Z izvorno žurnalistično mislijo nas je zadnjič dotolkel tudi urednik Sveta na Kanalu A, ki mu svojat desničarska pravi a-kanalizacija. Gregor Trebušak je namreč velik del enega Sveta posvetil kranjski klobasi, to je tisti zadevi, ki je z neko astronavtko našega rodu odšla tudi v vesolje in se srečno vrnila. Kranjska klobasa je poleg frajtonarce, kranjske bčele in Milana Kučana četrti steber naše državnosti. Zato je imel Trebušak imeniten pogovor z Dejanom Židanom, podpredsednikom vlade, predsedujočim komunistični stranki SD, veterinarjem, kmetijskim ministrom in specialistom za rejo prašičev, o kranjski klobasi. Pogovor je sklenil z znamenitimi besedami: »Hvala, minister, ker ste si vzeli čas za kranjsko klobaso.«
Takšni inovativni žurnalistični pristopi utrjujejo naše slovensko novinarstvo kot izvorno, originalno in kot odsev želja in pričakovanj gledalcev, poslušalcev in bralcev. Kaj bi bilo Delo brez Janeza Markeša, človeka, ki je v pravem trenutku, ob pravem času in na pravem mestu zgodovine ugotovil, da Milan Kučan ni nekakšna komunistična hijena in človek, o katerem je pisal v nesramnem Magu, ampak nekaj več. Njegovi sedanji teksti so historični, ko tu pa tam komu povem, da jih redno berem, me povprašajo po zdravju. Tako ravnajo podleži z največjim sinom Delovega žurnalizma in celo človekom, o katerem bi desničarji morali peti samo hvalnice, saj so mu Jurčičevo nagrado dali dvakrat, ne samo enkrat, in to za tekste, ki so pljuvali Kučana. Zdaj desničarji pravijo, da mora denar in diplomi vrniti, ker o Kučanu piše lepo. Pozabljajo pa, da ima vsakdo pravico do duševnega razvoja. Tudi Markeš.
Kaj bi narod brez Borisa Ježa, ki je zadnjič napisal pretresljivo besedilo o svinjariji ustavnega sodišča, ki je Janezu Janši vrnila mandat, in nas spomnil, da je to isto sodišče – za obesit se! – ukinilo Titovo cesto v Ljubljani. Res je, da je to človek, ki je ostro proti drhali, ki napada naše neodvisno sodstvo, ampak o izjemah – ko gre za Janšo – je pa le treba pričati in poročati. Janša gre Ježu na jetra, zato se zdravi.
Zadnjič so naši iz žurnalistične politične stranke Društvo novinarjev Slovenije spet delili nagrade in priznanja. Za naj fotografije je dobil nagrado Voranc Vogel, čeprav se je našim vtisnil v spomin, ko je klošarja v Miklošičevem parku uporabil za gonjača živine z bičem (protestniki Odbora 2014), to posnel in objavil na internetu. Izvrstno in izvirno igrano novinarstvo!! Zame je kandidat za malo Prešernovo za videoumetnost 21. stoletja. Pa Kučan bi ga lahko sprejel.