Kaj nam ponuja, k čemu nas spodbuja? Sili nas k razmišljanju, k hvaležnosti za kulturne dobrine, ki jih hranijo knjižna dela, umetnine vseh vrst, ob katerih se globoko v sebi sprašujemo, ali jih znamo sprejemati in po njih živeti. Kultura srca, edinole ta bi morala prevladati, ko gre za pomembna vprašanja v našem življenju, pa naj gre za preživetje ali vsakdanji odnos do ljudi okoli sebe. Ko premišljujem o knjigah, ki polnijo naše police, se sprašujem, ali se jih dovolj pogosto dotaknemo, jih povlečemo z zaprašenih polic ter se ob njih zamislimo, kdo so bili in so ljudje, ki jih je Bog obdaril z neko posebno milostjo ustvarjanja, ki prinaša lepoto, bogastvo srca in ljubezni do bližnjega, ki skozi solze in radost, ali pa temo, ki jo nosijo v sebi, iščejo pomoč, svobodo duha in vrednot, ki jih današnji čas na žalost prezira in odklanja.
Kdo smo in kaj je tisto, kar ohranja človeka na tisti ravni, da ne seže po nečloveškem ravnanju in preziru vsega, kar bi nas moralo plemeniti in spodbujati k rasti in poveličevanju vsega svetega na zemlji? Sredi razmišljanja te zdrami beseda, misel, stavek ali verz, ki polni strani knjižice, ki jo imaš povsem pri roki: »Poezije doktorja Franceta Prešerna.« V črno usnje vezana knjižica, tiskana na najfinejšem tankem papirju, pod naslovom pa pripis: »Z dodatkom v poezijah nepriobčenih pesmi, ob stoletnici Poezij slovenskemu ljudstvu posvečen in zanj prirejen ponatis, Ljubljana 1946.« Uvod in razlago je napisal prof. dr. Anton Slodnjak, ki je bil na mojo srečo nekaj časa tudi moj profesor na fakulteti. Med drugim je takole zapisal: »France Prešeren je prvi Slovenec, ki je doumel po navdihu in po svoji veliki izobrazbi, da so se ob njegovem nastopu že svetlikali skozi goste jutranje hudourne oblake daljni žarki nove dobe za človeštvo in za naš nepriznani, v samem sebi sprti, z napakami obloženi, a v pravico in resnico verujoči narod. Prešernove pesmi niso zgolj izpoved pesnikovih srčnih bolečin in radosti, dvomov in spoznanj…Prešeren je hotel biti pevec svobodnega in častnega naroda.«
Smo doumeli veličino pesnika, ki je kljub težkim preizkušnjam, nesrečni ljubezni in nerazumevanju svojih oholih sodobnikov ostal zvest svojemu narodu? S čim nam polni srce njegova poezija, kje lahko iščemo primerjave med tem, kar nam je zapustil ter površnostjo naroda in teh, ki v pričakovanju prestižnih nagrad morda iščejo le priznanja zase? Kulturni praznik naj bo dan, ki bo napolnjen s kulturo srca; to podarimo drug drugemu. Izobesimo slovenske zastave in se ob prepevanju Zdravljice poklonimo spominu na našega največjega pesnika.
Naj svoje misli sklenem s Slodnjakom: »Od šestega do desetega soneta Prešeren razkrije narodno bolečino in svojo srčno željo, da bi mogel s pesmijo preroditi nesrečno in nekulturno domovino v svobodno in kulturno deželo.«
»Skeleče misli, da Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoče,
da tebe zame vneti ni mogoče,
z bridkostjo so srce mi napolnile.«
(F. Prešeren)