Tako imenovana begunska kriza, ki dejansko pomeni zamenjavo evropskega prebivalstva, se je v Evropi začela že leta 1945. Za valove neevropskih migrantov, ki vsakodnevno prihajajo na Hrvaško na poti proti Nemčiji, so še najmanj krivi migranti, najbolj pa nemška vlada s svojimi grotesknimi sporočili dobrodošlice. Nenehni priliv neevropskih migrantov v Nemčijo bo kmalu spremenil etnično in nato še politično podobo Evrope ter pripeljal do novih vojaških spopadov. Za razumevanje ponižnega obnašanja politično-medijske strukture v Nemčiji ter nevarnih posledic za varnost Hrvaške in vse Evrope je treba poznati povojno nemško psihologijo in njene sedanje politične oblike.
Takoj po koncu druge svetovne vojne so zahodni zavezniki na čelu z ZDA poleg politične in pravne denacifikacije Nemčije začeli tudi radikalne pedagoške in intelektualne spremembe v nemškem šolstvu – oziroma bolj jasno: začelo se je pranje nemških možganov. Številni pedagogi, akademiki in novinarji iz Amerike so začeli kriminalizirati ne le poraženi nacionalsocializem, pač pa tudi celotno nemško kulturno dediščino. Na primer, današnji nemški dnevniki in tedniki so po vojni začeli izhajati kot »licencirani časopisi«, saj so morali za začetek izdajanja vse do konca 1945. najprej pridobiti dovoljenje ameriških in zavezniških okupacijskih oblasti. Številni intelektualci med nemškimi emigranti so se vrnili v razrušeno Nemčijo z nalogo oblikovati novo kulturnopolitično zavest ne le v Nemčiji, ampak celotni Evropi. Veliko število ameriških psihoanalitikov je prišlo med mandatom ameriškega predsednika Harryja Trumana v Nemčijo z nalogo »reedukacije« oziroma pedagoškega usmerjevanja Nemcev v smeri multikulturne in multietične demokracije. Vrsta nemških povratnikov judovskega rodu, akademskih emigrantov, pisateljev in privržencev marksistične t. i. frankfurtske šole je imela tudi osebne razloge za obračun z bivšimi nemškimi kolegi in akademiki, ki so bili lojalni tretjemu rajhu.
Sprejeta je bila nova metodika v družboslovnih znanostih, ki še vedno velja v Nemčiji oziroma v celotni Evropi. Politično utopijo, ki je komunizem ni uspel udejanjiti s fizično represijo v Vzhodni Evropi, je na elegantnejši način udejanjil liberalizem s snovanjem države blagostanja. Hkrati so uspeli zahodni zavezniki tako bolje otopiti kritičnega in uporniškega nemškega duha.
Posebej po začetku t. i. hladne vojne je postalo Američanom jasno, da je bolje imeti debelo, mastno in bogato Nemčijo kot pa osiromašeno, porušeno in podivjano državo z nepredvidljivimi političnimi in varnostnimi posledicami za Evropo in ZDA. Tudi večina Hrvatov, ki so se začeli sredi prejšnjega stoletja množično priseljevati v Nemčijo, tega ni storila iz političnih razlogov, pač pa so šli predvsem s trebuhom za kruhom. Če bi se namreč vsi Hrvati selili v Zahodno Nemčijo in ostale zahodne države samo iz političnih in svobodoljubnih razlogov, bi se leta 1991 vsi vrnili na Hrvaško – prav tako zaradi političnih in svobodoljubnih razlogov. Kljub dediščini titoizma in endemični korupciji je Hrvaška v zadnjih 25 letih glede svobode govora bolj svobodna kot Nemčija in celotna Evropska unija. Postavlja se retorično vprašanje: bi Jugoslavija sploh razpadla, če bi dosegla enak ali višji življenjski standard kot Zahodna Nemčija? Koliko Hrvatov bi danes vedelo za Bleiburg, če bi se dejansko uresničila bogata Jugoslavija? Zdaj je nepredstavljivo, da bi kanclerka Angela Merkel prišla v rusko mesto Kaliningrad (nekdaj nemški Königsberg), v poljsko mesto Gdansk (nekdaj nemški Danzig) ali v srbski Novi Sad (nekdaj Neusatz) in se poklonila povojnim nemškim civilnim žrtvam komunističnega terorja.
»Reductio ad hitlerum«
Velik del povojnih ameriških pedagogov inkvizitorjev v Nemčiji je bilo tudi svetopisemskih fundamentalistov, kvekerjev, evangeličanov in sobotnikov, ki so bili trdno prepričani, da je treba nemške in evropske fašistične demone in njihove otroke preobraziti v vernike demokrate. Veliko število podobnih misijonarjev in demokratskih evro-ameriških dušebrižnikov je spoznala tudi novonastala Hrvaška po letu 1991. Ameriška inkvizicijska skrb za povojno Nemčijo je bila posledica stoletnega ameriškega mesijanstva, hipermoralizma, političnega sentimentalizma in biblijske ideje o samoizvoljenosti. Takšno je bilo stališče ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, pozneje Harryja Trumana, nedavno pa tudi predsednika Williama Busha in njegovih fantazij o globalni demokraciji ter nevarnosti »islamofašistov«. Vsi zavezniški pedagoški ukrepi, ki so jih uveljavili v nemških šolah po koncu druge svetovne vojne, so temeljili na starozavezniških načelih, seveda zapakiranih v liberalna oblačila, kot simbol boja absolutnega dobrega zoper absolutno zlo. To absolutno zlo pa se v medijih po zahodnem svetu danes imenuje »fašizem«. Razglasiti politični režim od nekoga za absolutno zlo, kot so to storili glede poražene povojne Nemčije, avtomatično pomeni relativizirati lastno zlo. Lastne politične napake sistem v EU in ZDA vedno upravičuje z besedami, »v fašizmu bi ti bilo še mnogo huje«. Sama beseda fašizem že dolga leta ni več oznaka za politični fenomen v Evropi iz sredine prejšnjega stoletja, pač pa simbol in sinonim absolutnega vesoljnega zla. V nemških šolah je pouk zgodovine postal pouk demonologije: moderni nemški zgodovinarji delajo kot dvorni hagiografi, takšnih je tudi na Hrvaškem veliko. Glede na svojo nedavno nacionalsocialistično preteklost mora Nemčija zdaj voditi ponižno politiko in vsemu svetu dokazovati, da je najbolj tolerantna država na svetu in ima neevropske migrante raje kot samo sebe, celo raje, kot imajo sami sebe migranti.
Prva odločitev povojnih angloameriških in deloma francoskih reedukatorjev v Nemčiji je bila prepoved na tisoče knjig in naslovov, ne le s področja genetike in politične antropologije, pač pa tudi mnogih del s področja književnosti in drugih znanosti, vključno s pravosodjem. Stotisoče nemških intelektualcev je moralo izpolniti znamenite »vprašalnike« glede svoje predhodne aktivnosti v nacionalsocialistični Nemčiji. Pri študiju klasikov zahodni zavezniki sicer niso prepovedali njihovih književnih del, toda prišlo je do spremembe v interpretaciji njihovih zapisov s pomočjo novih metodologij z zvenečimi imeni »psihoanaliza«, »freudizem«, »strukturalizem«, »dekonstruktivizem«, k čemur lahko dodamo še najnovejšo teorijo o »istospolnosti«. Eden od vodilnih edukatorjev v povojni Nemčiji, nemško-judovsko-ameriški filozof Theodor Adorno, je razvil celo teorijo o »avtoritarni evropski družini« kot glavnem krivcu za evropski fašizem in nacionalizem. Postopoma se je v vseh povojnih političnih krogih v Nemčiji in Evropi razširilo mnenje, da so klasična evropska družina, država in nacija leglo agresivnosti, ksenofobije in rasizma. Ne smemo pozabiti: do leta 1991 je imela Titova Jugoslavija več privržencev na nemških, ameriških in francoskih univerzah kot na univerzah v komunističnih Zagrebu in Beogradu. Komunistična Jugoslavija je politično legitimnost bolj kot pri svoji Udbi črpala pri intelektualnih in medijskih elitah na Zahodu. Zaradi povedanega so sedanje odločitve nemške vlade in kanclerke Merklove o množični oskrbi neevropskega prebivalstva logično nadaljevanje nemškega manjvrednostnega političnega kompleksa in patološkega strahu nemških politikov pred obtožbo »neonacizma«. Nemško samozatajevanje, samožrtvovanje, samosovraštvo je logični politični refleks visokonevrotizirane nacije.
Sekularna teokracija
Nemška vlada mora prikazovati Nemčijo kot najboljšega evropskega skrbnika afro-azijskih migrantov, da bi tako vsemu svetu dodatno pokazala svojo demokratično antifašistično in antirasistično podobo. Zakonodaja v Nemčiji strogo sankcionira vsako nedolžno šalo ali kritiko na račun Judov ali neevropskih prišlekov. Gre za tabu teme, ki se jim vsak nemški politik in intelektualec ogne na več kilometrov. Po navedbah visokonakladnega liberalnega dnevnika Die Zeit je kanclerka Angela Merkel izjavila, da je »varnost Izraela del nemške državne politike«, kar tudi sicer že desetletja ponavljajo vsi nemški kanclerji. Vsak nemški predsednik pa mora nenehno ponavljati, da »ni nemške identitete brez spomina na Auschwitz«. Člen 130 nemškega kazenskega zakonika določa drakonske zaporne kazni za vsako obliko »sovražnega govora«. Tekst tega člena je s pravnega vidika večpomenski in se ga da interpretirati na več načinov. Z vidika jezikoslovja je nemška sestavljena beseda »volksverhetzung« (hujskanje na ljudi ali hujskanje ljudi) pravopisna sestavljanka, ki se je pojmovno ne da prevesti v noben zakonski jezik v Evropi, bizarno pa zveni tudi nemškim jezikoslovcem. Njen večpomenski in abstraktni smisel spominja na člen 133 jugokomunističnega kazenskega zakonika – sovražna propaganda. Na podlagi tega člena nemškega zakonika je bilo v zadnjih letih na denarne in zaporne kazni obsojenih na tisoče nemških državljanov, predvsem desničarjev in nacionalistov oziroma, kot jih imenujejo režimski nemški mediji, »neonacistov«. Nemčija je skupaj z drugimi državami EU že zdavnaj postala neke vrste »sekularna teokracija«. Naloga vsakega od 16 državnih uradov za zaščito ustave (BvF – Bundesamt für Verfassungsschutz, nemška domača obveščevalna služba) je, kljub temu da gre za državne vohunske agenture, nadzor nad novinarji, profesorji, aktivisti in politiki, posebej če so ti kritični do neevropskih migrantov. Ob vsakem sedanjem protestu proti valovom migrantov dominantni mediji in vladajoči razred standardno reagirajo z lepljenjem etiket »antisemitizma« in »neonacizma«.
V komunizmu je bila uveljavljena intelektualna cenzura, v Nemčiji in drugod po EU pa je v veljavi intelektualna samocenzura. Socialni inženiring v povojni Nemčiji, katerega najbolj očiten okvir je danes viden v ultrahumanitarnem in superponižnem stališču Nemčije do valov migrantov, kaže na deželo, ki je utrujena od same sebe. Toda težava je, da apolitično nemško obnašanje niti najmanj ne vodi k miru in stabilnosti, pač pa pospešuje balkanizacijo Evrope in vodi do velikih vojn. Hotela ali ne bo Nemčija spet kriva za novo vojno.