Iz prejšnjih nadaljevanj: l. 2015 ste padli v komo, iz katere ste se zbudili l. 2035. Vmes je socializem propadel, Slovenija je postala običajna kapitalistična država. Da bi vas pripravili na življenje v njej, prestajate terapijo. Danes je 1. maj 2035. Običajen delovni dan. Tema pogovora z vašo terapevtko je javni sektor.
»Ta sanatorij je državna last,« vprašujoče izstrelite.
»Zasebna.«
»In kdo mi plačuje zdravljenje?«
»Država.«
»Sliši se kot prelivanje javnega denarja v zasebne žepe.«
»V resnici pa je le njegovo skrbno upravljanje. Če uspe državi za isti poseg pri zasebnemu izvajalcu doseči boljše pogoje kot v državnem podjetju, ostane za zdravljenje več denarja. V skladu s pravili javnega naročanja je pravzaprav njena dolžnost, da tako ravna.«
»Toda zavarovanje je državno?«
»Zasebno. Vas časti država, ker ga nimate. Zaradi drugega člena ustave.«
»Tam piše, da smo socialna država? Kako gre to skupaj z zasebnim zavarovanjem in zdravstvom?«
»Država financira zdravljenje tistim, ki si tega ne morejo privoščiti. To pomeni, da je socialna. Izvaja pa ga lahko vsak, ki je za to usposobljen. V ustavi ne piše, da bi morali biti tudi vsi izvajalci v večinski lasti države. To ne bi bilo socialno, ampak socialistično. Cilj javnega zdravstva je, da imajo vsi ljudje kvalitetno zdravstveno varstvo, ne pa več služb v javnem sektorju.«
»Ali potem državnih zdravstvenih ustanov ni več?«
»Manj jih je, ker država ni primarni ponudnik teh storitev. Nekoč je bilo, denimo, lekarništvo organizirano kot teritorialni monopol. Država vam je, kot kakšna mafija, dovolila lekarniško dejavnost le, če teritorij že ni pripadal komu drugemu. Lekarne pa so bile večinoma državne ali občinske. Danes jo lahko odpre vsak, ki izpolnjuje strokovne kriterije.«
»Kako pa potem zagotavljate teritorialno kritje. Bolan človek vendar mora imeti lekarno v bližini?«
»S konkurenco. Pred dvajsetimi leti je bila zasebna pobuda dovoljena le, če ni delala konkurence državi. Danes pa država odpira lekarne le tam, kjer ni dovolj zasebne pobude. Enako smo uredili zdravstvene domove, šole, bolnišnice. Ker se država zanaša na zasebni sector, je vse skupaj ceneje in učinkoviteje«.
»Ali to pomeni, da se je širši javni sektor skrčil?«
»Da. V primerjavi z 2015 je v njem skoraj štirideset odstotkov manj zaposlenih. Javna poraba je 32 odstotkov BDP, kot je v Švici.«
»Kako vam je to uspelo?« glasno podvomite.
»Zaradi privatizacije so številni zaposleni v javnem sektorju nenadoma postali zaposleni v zasebnih podjetjih. Razliko pa smo dosegli z naravnim odlivom in upokojevanjem. Recept je bil pravzaprav znan, še preden ste padli v komo; le takratna populistična politika ni nikoli držala obljub. Ko pa so se po zlomu države glavne politične stranke zavezale k manjšem obsegu javnega sektorja in javne porabe ter cilj 30–35 odstotkov BDP javne porabe zapisale v ustavo – se o tem nismo več prepirali. Le še o načinih, kako to doseči.«
»Pa davki? So pravični?«
»Delo je razbremenjeno, rente pa nekoliko bolj obdavčene. S postopnim nižanjem progresij smo dosegli enotno davčno stopnjo.«
»Toda bogati plačajo manj,« razburjeno ugovarjate.
»Ustvarjalni in sposobni plačajo skoraj vse davke v državi.«
»Kako?«
»20 odstotkov od milijona evrov je stokrat več kot 20 odstotkov od deset tisoč evrov. Zato je bil naš cilj privabiti čim več takšnih, ki znajo vsako leto ustvariti milijon. Ključna pri tem sta bila naša resnost in pogum pri izvajanju reform. Naše Alpe in zelene doline bi si že prej marsikdo, ki zna in ima, izbral za dom, če jih uradniki ne bi tako vztrajno odganjali. Šele odločne spremembe so jih prepričale, da je Slovenija na pravi poti. Da bi postali Švica, smo se najprej morali začeti obnašati kot Švicarji.«
»In postati bolj pošteni,« dodaste.
»Z zmernimi davki in prispevki se je izboljšala tudi davčna kultura. Ljudje niso neumni. Če jim država zapleni polovico dohodka, se bodo skušali temu izogniti. Četrtino pa bodo plačali, ker se jim to zdi pošteno. Posledično potrebujemo manj represivnih organov – policije, inšpekcij idr.«
»Sliši se kot davčna oaza, toda vsi to ne morejo biti,« ugovarjate.
»Točno! Ravno dejstvo, da je okoli nas toliko davčnih puščav, nas dela privlačne in bogate. Končno se zavedamo, da moramo z okolico tekmovati!«
Vajin pogovor prekine pisk na uri, ki oznani konec terapije.
»Čakajte,« proseče vkliknete. »Še zadnje vprašanje. Kako je z enakostjo?«
Terapevtka smeje odgovori: »Dohodkovne razlike so zelo velike. Naša socialna mreža preprečuje, da bi tisti, ki mu v življenju zdrsne, pretrdo padel na tla. Ni pa kletka, ki bi kogarkoli omejevala navzgor. V Sloveniji lahko postanete vse, kar je v vas. Ko smo se odločili biti Švica, smo sprejeti tudi švicarsko modrost - da so eni ljudje bogatejši od drugih, s tem ni nič narobe.«
Nemirno se presedete: »Velika dohodkovna neenakost? Zdaj ste me pa razburili!«
Terapevtka vas pogleda in reče:»Bi morda pokadili joint? Brez skrbi, je v osnovnem paketu zdravstvenega zavarovanja.«