Novinarka Katarina Keček v tej številki popisuje kriminalno podzemlje v prestolnici. Kako so si albanska, črnogorska in srbska mafija razdelile kriminalne posle in do kod vse segajo njihove lovke. Najbolj cveti trgovina z mamili, a mafija se ukvarja tudi z drugimi nelegalnimi in legalnimi dejavnostmi, med drugim s službami za varovanje in z gostinstvom.
Nobena skrivnost ni, da k nam že leta prihajajo velike količine droge. Predvsem po morju, zadnje čase, odkar je Hrvaška vstopila v schengen, pa tudi po kopnem, celo z rednimi avtobusnimi linijami. Po pripovedovanju Reporterjevih informatorjev še vedno dokaj neovirano prihajajo največje pošiljke mamil, skrite med ladijskim tovorom, v Luko Koper, ker naj bi nekateri koprski policisti neposredno sodelovali s tihotapci.
Precej droge se dostavlja na slovensko obalo tudi z jahtami, kar je še bolj enostavno zaradi slabega nadzora policijskih gumenjakov na morju. Večji del mamilarskega tovora gre naprej iz Slovenije, le manjša količina mamil ostaja na domačem trgu. Za distribucijo po Ljubljani in drugih krajih države poskrbijo dobro organizirane kriminalne tolpe. Mamila se ne razpečuje več samo na ulicah, v gostinskih lokalih, poskrbljeno je tudi za dostavo na dom, pri čemer glavno vlogo igrajo taksisti in dostavljavci hrane.
Posamezni člani mafijskih tolp imajo očitno dobre zveze tako v policijskih vrstah kot pravosodju in celo v politiki, zato bolj ali manj nemoteno opravljajo svoje kriminalne posle naprej. Ne more biti drugače.
Pogosto se sliši, da so najemniki gostinskih lokalov prisiljeni mafiji plačevati »varovanje« podobno kot v ameriških filmih. Kriminalne združbe pa z mamili ne oskrbujejo samo odvisnikov, ki se klatijo po ulicah in trgih, predvsem s kokainom zalagajo tudi predstavnike družbene elite. Zadnje analize odpadnih voda v največjih slovenskih mestih kažejo, da narašča uporaba kokaina in da so najvišje obremenitve s tem belim praškom v našem glavnem mestu.
Policija ima v kriminalnih tolpah svoje informatorje, a tudi kriminalci imajo svoje krte v policiji, na tožilstvu in sodiščih. Kar nekaj je tudi kriminalistov, ki so jih v preteklosti našli pri nečednih poslih in so danes zaposleni v zasebnih družbah za varovanje, nekatere jih celo lastniško obvladuje s člani posameznih mafijskih družin. Skrb zbujajo tudi domnevne povezave s politiko, ne samo na lokalnem, tudi na državnem nivoju.
Politika pa ima pri nas še vedno precejšen vpliv na celotni pravosodni sistem, na institucije države, ki bi morale biti od politike neodvisne. Ne samo na policijo in tožilstvo, tudi na sodstvo. V vseh teh kriminalnih poslih se obračajo velike količine denarja, denar pa odpira vrata tako pri levih kot desnih. Ko so eni ali drugi na oblasti, jim lahko vračajo usluge na tak ali drugačen način, da imajo imuniteto.
Sledi tako naj ne bi vodile samo na ljubljanski magistrat ali v vladno palačo, tudi na sedež kakšne opozicijske stranke, ki se občasno prikoplje do oblasti. Spomnimo se na padlega državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve izpred treh let, ko je šel po »donacijo« in na viski k veletrgovcu z bananami, pri katerem so v zabojnikih iz Južne Amerike že večkrat našli mamila. Vsakič menda podtaknjena, in potem vedno ni nihče nič kriv.
Pri nas zadnja leta že ponarodela fraza, da ima vsaka država svojo mafijo, v Sloveniji pa ima mafija svojo državo, ni daleč od resnice. Poglejmo samo dva največja sodna procesa v zadnjih petnajstih letih proti narkokartelom: Balkanski bojevnik in Kavaški klan.
Na sled balkanskim bojevnikom so naši organi pregona prišli predvsem z dokazi iz tujine, kriminalno združbo Kavaškega klana v Sloveniji pa je razkril kar eden izmed članov mamilarskega klana, ki se je zbal za svoje življenje in je v zameno za zaščito vse povedal policiji. Ne prvega ne drugega primera niso razkrili slovenski kriminalisti. Še več, pri Balkanskem bojevniku je na koncu odpovedala pravna država.
Sedemnajst osumljencev, za katere je tožilstvo na začetku sojenja predlagalo skupaj 180 let zaporne kazni, je danes na prostosti. Tudi sojenje v zadevi Kavaški klan je že od začetka kontaminirano, saj je mamilarska mafija imela ovaduhinjo na samem tožilstvu, da jim je pošiljala fotografije sodnih spisov.
Na koncu se vedno postavi vprašanje: zakaj tako organi pregona kot slovensko pravosodje niso kos organiziranemu kriminalu? So res tako nesposobni, si ne upajo, ne smejo? Kje je kak pogumen tožilec, ki bi začel akcijo Čiste roke, kot jo je v sosednji Italiji sprožil borec proti korupciji Antonio Dipietro? Zakaj se praviloma velike ribe vedno izognejo roki pravice, sem pa tja pa žrtvujejo le kako malo ribo, da nekoliko pomirijo javnost? In zakaj nobeni vladi do sedaj ni uspelo presekati tega gordijskega vozla?
Odgovor se ponuja na dlani: posamezni člani mafijskih tolp imajo očitno dobre zveze tako v policijskih vrstah kot pravosodju in celo v politiki, zato bolj ali manj nemoteno opravljajo svoje kriminalne posle naprej. Ne more biti drugače.