Slovenski režim bo pokazal zobe. No, ne bo jih pokazal migrantom in tesno zaprl slovensko - hrvaško mejo, pokazal jih bo tistim Slovencem, ki so zaradi mlačnosti slovenske vlade svoje interese začeli braniti sami.
Z zadovoljstvom smo prebrali prve novice o vaških stražah, ki patruljirajo ob slovensko – hrvaški meji in pomagajo policiji pri odkrivanju prihajajočih migrantov. Ljudje so se organizirali sami in spontano, navsezadnje so prav prebivalci ob meji, za razliko od nas, ki živimo v notranjosti, že ogroženi. Z olajšanjem smo ugotovili, da je v slovenskem narodu še nekaj volje do osebnega in nacionalnega preživetja.
Vaške straže na hrvaški meji spominjajo na čase, ko smo se Slovenci spontano odzvali na turške napade, sporočali prihod napadalcev, gradili gradišča okrog cerkva in se pripravljali na odpor. Sedanja invazija prihaja iz iste smer in njeni »vojaki« pripadajo večinoma isti agresivni in svet osvajajoči religiji. Tudi v turških časih slovenski narod vsaj na začetku od fevdalnih oblasti ni mogel pričakovati učinkovite pomoči. Fevdalci so se zaprli v svoje gradove in čakali, da je nevarnost minila. Vendar pa fevdalna oblast vsaj ni prepovedala upirati se napadalcem.
Sedaj bom mogoče postal tarča ogorčenih ugovorov, ker enačim turške napade s prihajanjem »ubogih beguncev«. Razlika seveda je! Razlika je v tem, da se Evropa tokrat pred invazijo, ki jo proti njej pošilja sicer isti sovražnik, »sultan«, ki kraljuje v nekdaj bizantinskem Konstantinoplu, sploh ne brani.
Cilj - počasi prevzeti in islamizirati naš del sveta je za sultana dodatna vrednost spopadov med različnimi vejami islama in različnimi etničnimi skupinami v Siriji in Iraku (alaviti, suniti, šiiti, druzi, kristjani, Kurdi ), spopadov pri katerih Turčija gotovo ni brez greha. Veliko migrantov pa itak prihaja iz krajev, kjer ni vojne.
Prihajajočim trumam, ki jih pošilja sultan, orožje ni potrebno. Zaprosijo za azil in že imajo možnost, da postanejo privilegirani člani države. Privilegiran zato, ker dobijo denar, ne da bi jim bilo treba migniti s prstom. Tudi Turki hoteli samo to - živeti na račun krščanske večine. V vseh vojnah, invazijah in roparskih napadih je šlo vedno za to, da si si nasprotnika podredil, mu zavladal in ga oropal.
Res je, da ima v sodobni državi pravico do nasilja samo država. To je del »družbene pogodbe« med ljudstvom in sodobno državo. Ne samo sodobno državo. Spomnimo se na ustoličevanje na Gosposvetskem polju. Kmet, ki je sedel na knežjem kamnu je svoj položaj prepustil bodočemu knezu pod pogojem, da bo dober in pravičen vladar. Ta pogoj je seveda vedno vseboval tudi zahtevo po zaščiti podanikov in v sodobni demokratični državi ne more biti drugače. Če tega oblast ne stori, imajo ljudje pravico ukrepati na lastno pest.
Prihajajočim trumam, ki jih pošilja sultan, orožje ni potrebno. Zaprosijo za azil in že imajo možnost, da postanejo privilegirani člani države. Privilegiran zato, ker dobijo denar, ne da bi jim bilo treba migniti s prstom.
Ko pa se to zgodi, se oblastniki navadno ustrašijo. V spontani reakciji ljudstva spoznajo posameznike, ki so jim konkurenca in naenkrat jim je ta konkurenca nevarnejša kot resnični sovražnik.
V preteklosti, tudi slovenski, lahko najdemonekaj primerov, kako se je to zgodilo. Odločitev Sveta za nacionalno varnost recimo spominja na ravnanje ljubljanske vladajoče elite, ki ni podprla Rudolfa Maistra, ko je hotel zavzeti Koroško na lastno pest, ampak ga je pri tem celo ovirala. Samooklicana vladajoča garnitura v Ljubljani se je zbala njegovega uspeha. Še toliko bolj je kot borben in uspešen Slovenec motil Srbe, ki so tudi prispevali k temu, da smo Koroško na plebiscitu izgubili.
Ta zgodba bi se lahko skorajda ponovila med osamosvojitvijo Slovenije. Samo zaradi strahu pred srbskim voditeljem Miloševićem je slovensko komunistično vodstvo - čeprav le omahujoče – stopilo na stran ljudstva, toda kaznovanje konkurence – človeka, ki je imel največ zaslug za osamosvojitev in čigar delovanje je nekako ušlo z vajeti raznih centralnih komitejev ni izostalo: Depala vas, Patria, nenehna medijska gonja, izmišljanje laži, ki naj bi ga prikazovale v slabi luči ...
Vedno znova naletimo na podobne zgodbe iz preteklosti z enakim ali zelo podobnim scenarijem. Vzemimo za primer nek drug sicer mnogo bolj bolj dramatičen in usoden dogodek v nekem povsem drugem času. Zadnji veliki rimski vojskovodja Flavius Aetius, ki je premagal Hune na Katalaunskem polju v sedanji Franciji, bi mogoče rešil usodo rimskega imperija, če ga ne bi na rimskem dvoru leta 454 – (baje sam cesar Valentinijan III.) zahrbtno umorili. 23 let pozneje je bilo rimskega imperija konec.
Bili so časi, ko so bili Rimljani iz povsem drugačnega testa. Ko je Rim oblegal Hanibal, jim ni prišlo na misel, da bi se predali. Zato pa so kartažanski voditelji, ki so bili navadne kramarske kreature, pustili svojega izjemnega stratega in intelektualca Hanibala na cedilu in mu niso poslali pomoči. To njihovo ravnanje je imelo usodne posledice: uničenje Kartagine. Bili so premalo politično daljnovidni, da bi spoznali, da se na italijanskem polotoku odloča usoda njihovega mesta. Lahko pa domnevamo, da so se ustrašili tega sposobnega vojskovodje, ki je deloval na lastno pest.
Slovenska vladajoča elita se očitno boji spontanosti in poguma skupin domačinov in Šiškovih gardistov, ter Skupine indentitete, kot pa tisočev in desettisočev, ki jih lahko turški sultan vsak trenutek pošlje v Evropo. Sprejeli bojo zakon po katerem jih bodo legalno onemogočili. Gotovo bodo našli ljudi, ki bodo izjavili, da se čutijo od vaških straž ali Šiškovih gardistov ogrožene.
Seveda v Evropi kot celoti ni prav nič drugače.
Evropejci se obnašamo, kot se je obnašal Rim v drugi polovici 5. stoletja. Niti mi, niti Rimljani tistega časa se niso branili, Rim pa je bil povrhu vsega približno že tako multikulturen kot današnja Evropa. Multikulturna družba seveda ni sposobna ukrepanja, kajti vsaka civilizacijska, verska ali jezikovna entiteta znotraj multikulturne skupnosti ima svoje interese. Nobena ni čustveno vezana na celoto, ni se pripravljena zanjo žrtvovati.
Rimski imperij ni bil premagan na vojnem polju, v nekakšnem spopadu gigantskih izmer, pač pa se je nekako »raztopil«, razkrojil. To je sicer vodilo v srednji vek in nastanek nove - zahodne Evrope. Ta Evropa bi sedaj moral braniti identiteto tega, kar je evropsko, vendar brez močnih osebnosti ne bo šlo.
Filistri, ki se sklicujejo na svetovni humanizem pa nas dobesedno silijo, da, zavedajoč se posledic, nemočno gledamo to »selitev narodov«. Posledica bo izguba identiteta in še večja brezbrižnost za skupno usodo. Tudi Evropa se bo nekako »raztopila«.
Zaradi tega lahko obstaja ta absurd - da sultan ob Bosporju izsiljuje Evropo - polmiljardno skupnost narodov, ki je najbolj razviti del sveta, nima pa lastne vojske, lastne zunanje politike in predvsem nima več volje in poguma za preživetje..
Zgodovina se torej tudi v tem pogledu pogosto ponavlja. Videti je, da imata tudi dekadenca in civilizacijsko propadanje vseh časov enaka pravila.