Ob sedanjih po mojem izmišljenih aferah v zdravstvu je tako prišlo na dan, da se je sam generalni direktor UKC Ljubljana Simon Vrhunec lani znašel med protestniki, ki so se s transparenti tolkli za javno zdravstvo in proti zdravstvenim dvoživkam. To je tistim, ki gredo dopoldne v službo v javni sektor, spijejo kavico, prelistajo časopise, potem pa gredo k zasebnikom, da kaj za povrh zaslužijo. Potem imajo zlate palice in jahte. Vrhunec se je boril proti temu, res pa je, da je bil v domači hiši prisiljen popuščati. Ni lepo, greh pa tudi ne. V sedanjih zagatah zaradi novega ministra za zdravje ni boljšega kandidata, kot je on – borec proti korupciji v zdravstvu! Samo z eno potezo je dobavitelju operacijskih miz pobral skoraj ves denar za vzdrževanje in privarčeval več kot pol milijona evrov. Prej je dal, zdaj je vzel, ker je spoznal, da je ujetnik serviserke Tanje Zabret Frantar in Medicoengineeringa. Udaril je po operacijski mizi in rekel, da je zdaj tega konec, ker so ga pri tej pogodbi ujeli mediji. Vsa čast, Vrhunec!
Tudi Danijel Bešič Loredan ne bi bil slab minister za zdravje. Spomnim se vnetega mladeniča, ki je skupaj z Erikom Brecljem – nesrečnikom, ki še ponoči sanja korupcijo – organiziral Iniciativo za vzpostavitev neodvisnega in transparentnega javnega zdravstva. Življenje da – skupaj z Brecljem – javnega zdravstva pa ne. Ker pa dober minister za zdravje ne more biti nekdo, ki v praksi ne pozna stranpoti, je Bešič Loredan v svoji prvi kandidaturi zadnjič na TV navedel, da je tudi on počenjal to, proti čemur se s prijateljem Brecljem bori: zjutraj javno, potem zasebno, revež še čakalnih vrst v tem skorumpiranem zdravstvu ni mogel držati in je koga sprejel kar mimo njih.
To je treba pozdraviti. Bešič Loredan najbolje ve, kaj se sprijenega v zdravstvu dogaja, ker je to občutil na svoji koži, ali kot je dejal – ker je del tega koruptnega sistema. To je tako, kot če bi minister za šolstvo postal nekdo, ki je nepismen, ker najbolje ve, kako pomembno je izobraževanje. Ali pa če bi na mesto Gregorja Viranta dali kriminalca, ki najbolje ve, kaj se v podzemlju dogaja. Ali če bi šivilja postala predsednica vlade, ker ve, kako se sešije proračun. Aja, to že imamo. Bešiču Loredanu postavljam spomenik z napisom: Boril se je za javno zdravstvo, a ga je premagal zasebni denar. Naj v javnem zdravstvu izgoreva v miru!
Ko sem že pri spomenikih, moram nujno pohvaliti zvezo borcev in njihovega več kot odličnega predsednika Tita Turnška. Kdo bi si mislil, da bo človek nekega dne tako rekoč prvoborec dražgoških bitk in osvoboditelj izpod fašizma, nacizma in domobranstva. Ko je bil še tam nekje okrog Marjana Podobnika in SLS, ni dajal vtisa, da je partizan, a dobro je bilo, da so ga dali k bratu od brata, da ga je malo nadzoroval. Potem je šel na Kitajsko za veleposlanika, to je številne strahovito osupnilo, mene pa ne, ker je človek vsega zmožen. Če ga tam ne bi diskreditirala ne vem katera soproga že po vrsti – mislim, da ima zdaj sedmo – bi lahko postal celo zunanji minister. Slabši od Karla Erjavca ne bi bil, ni pa nujno, da bi bil boljši. Naši so dobri tudi, če so slabi.
Turnšek je skupaj s še enim prvoborcem iz letnika 1963, z Mitjo Klavoro, organiziral pravo partizansko vstajo proti temu, da bi v Grahovem domobranci postavili spomenik, ker smo tam potolkli oziroma zažgali sovraga. Domobranci še danes nočejo priznati, da so bili na napačni strani. Treba bi jih bilo še enkrat. Ops, smo jih že. Zdaj pa njihovi preživeli potomci postavljajo spomenike z res žaljivim napisom, da smo tiste v Grahovem potolkli komunisti. To je sicer res, ampak mi smo samo ukazali, delali so drugi. Saj tudi Titek ni množični morilec, kot se mu imputira, ker ni nikogar ubil. In dokler smo mi na oblasti, ne bo domobranskih spomenikov in proslav in je prav, da je poleg kulturnega ministra Uroša Grilca zaradi spomenika zelo zaskrbljen tudi predsednik države, naš Borut Pahor. Njega ne skrbi naša vlada, ne skrbijo ga davki, neustavni zakoni, njega ne skrbi kriza – vse to se bo že nekega dne razrešilo, spomeniki pa ostanejo. Pahor je izrazil zaskrbljenost in je pripravljen – kot vedno – prevzeti vso odgovornost. Pahor jer naš živ spomenik brez napisa. Hvala, da je.
Ko tole pišem, v demokratičnem parlamentu mučijo našega Gregorja Viranta, in to že drugič. Človek, ki je zaradi nekaj prijateljskih letalskih vozovnic tako in tako v depresiji (se pa dobro drži), je moral zdaj poslušati še izmišljije o klientelizmu, korupciji in vsem tistem, proti čemur se v resnici kot notranji minister bori. A kot pravijo, naj prvi vrže kamen … Slišim, da bo zaradi korupcije z letalskimi vozovnicami Virant dobil še tretjo interpelacijo v skladu z reklom – v tretje gre rado, če ne, malo porinemo. Ah, kje pa, Virant je maček z devetimi življenji in ozadjem.
P. S.: Ministra Jerneja Pikala so novinarji ujeli s prsti v marmeladi. Po mojem je do vratu v njej.
