Še prej je dobil pretresljiv portret v javni hiši, ki je sicer šolski primer, kako se televizijskih portretov ne dela, ampak bistveno je, da je naš Janez Stanovnik ovekovečen še za naprej v zgodovini, ne samo za nazaj. Za nazaj je povedal številne zanimivosti in znamenitosti, o njem sem izvedel presenetljive reči, o katerih je doslej zaradi skromnosti molčal. Ker je bil portret dolg in glasen, naj samo v glavnem povzamem, kaj sem razumel!
Janez Stanovnik je tako rekoč že v jaslih preganjal sovraga in imperialiste. To je nadaljeval vse do znamenite Dolomitske izjave, ko je kot veren, bogaboječ človek spoznal, da so komunisti tisti pravi – malo se jih je seveda tudi bal – in je prefrigano krščanske demokrate popeljal v njihovo naročje. Tako naj bi se skupaj borili proti imperialističnemu sovragu s pluralnostjo in enakopravnostjo, kar je bilo »malo morgen«, ker smo mi komunisti že dolgo vedeli, da smo eni in edini. Tako se je po osvoboditvi s čiščenjem (ekologijo je rekel Mitja Ribičič) tudi zgodilo. Potem nas je izdal še Dolfi, na hitro smo se preimenovali v OF. Stanovnik je drugače od številnih drugih pluralnih preživel vojno in zlasti povojno vihro in začel graditi najprej domovino, potem pa še svet.
Njegov znameniti bratranec je bil Tine Velikonja, zdravnik in kirurg, ki med vojno ni šel po poti bratranca Janeza, ampak v drugo smer. Janezova mati je bila celo nečakinja nadškofa Antona Bonaventure Jegliča, a Janezu ni to nič pomagalo, da ne bi šel po svoje med komuniste. Ata je bil v Slovenski ljudski stranki in med sokoli, Janez pa pripoveduje, da so bili proti klerikalcem tako rekoč od večnosti. Dobro, mogoče je kaj pozabil ali spregledal, to se zgodi. Zlasti če našo komunistično vero, v katero je stopil kot krščanski človek, tudi razumemo kot zvestobo nekim našim bogovom, potem je to lahko tudi komunoklerikalizem. To ni nič hudega, v nekaj moraš verjeti. Zaradi tega novega verovanja je naš Janez postal tajnik Edvarda Kardelja v Beogradu, čemur se je lepše reklo šef kabineta. Po izkušnjah sodeč je moral biti fantič za vse, saj je v tistih časih bilo družbeno prestižno, če si visokemu komunističnemu funkcionarju nosil torbo, odpiral vrata in oblačil plašč.
Tako se je naš Janez veliko naučil in postal perspektiven. Po končani politični šoli je hočeš nočeš moral k imperialistom, ki jih bo sovražil do konca življenja. A če moraš, ni težko, si je rekel naš Janez in potem dolgo delal v različnih organih OZN in si prigaral visoko imperialistično pokojnino. Denar ne smrdi, nima barve, ga je pa fino imeti. Vmes je bil naš Janez celo v zvezni vladi, recimo pri slavnem Miki Špiljku, o katerem so sovražniki, emigracija in domobranci širili vesti, da je butast. O njem je krožilo nešteto vicev in vsi so bili resnični, njegova vlada pa je bila tudi smešna. To je pomembno, ker smo imeli tudi vlade, ki so mislile resno – recimo kasnejša vlada Milke Planinc, ko smo si s Komunistom (oprosti nam, Titek) brisali riti, ker toaletnega papirja ni bilo. Nekoč je nekdo v gostilni pri Kolovratu rekel, da ima na riti en partijski plenum in Titekovo sliko, pa so ga spravili v arest in malo pretolkli, kaj hujšega pa se z njim ni zgodilo. Pri Kolovratu ga nikdar več niso videli, je že kam šel.
Kaj je v Špiljkovi vladi delal Janez, ni čisto jasno, ampak pomembno je, da sem iz njegovega portreta v javni hiši izvedel nekako to, da je odgovoren in zaslužen za podrtje berlinskega zidu, za konec hladne vojne med ZDA in SSSR, za pristanek človeka na Luni in za osamosvojitev SLO, zato je naš Janez »oče naroda«. Malo je kot predsednik predsedstva SRS cincal glede nastajanja slovenske države, ampak to ni nič proti večnosti njegovih dobrih del.
Zdaj je sestopil z oblasti naše ZZB NOV, kar ne pomeni, da se je ZZB odrekla boju proti okupatorju in zlasti domobrancem, saj bo tudi njegov naslednik Tit Turnšek organiziral vsaj eno simbolično bitko proti domobrancem, klerikalcem in desničarjem dnevno. To mora biti zapuščina našega Janeza, drugače ne vem, zakaj smo se osvobodili, čeprav neke barabe pokvarjene govorijo in celo pišejo, da so nas komunisti 1945. okupirali, potem ko so imperialisti in sovjetski vojaki iz naše dežele izgnali naciste. ZZB NOV je zdaj v dobrih rokah, saj se Turnšek spozna na bitke, ker je bil enkrat naš obrambni minister – njegovi agenti so s kombijem z vohunsko opremo zašli na hrvaško ozemlje in potem je bil cirkus. Samo Turnšek se je rešil in za nagrado (ni on kriv, če agenti ne poznajo geografije) šel za veleposlanika v Peking. Tam je imel bitke s takratno soprogo, ki je lazila skozi veleposlaniška okna, zato je spet bil protiobveščevalni cirkus, ker so mislili, da so vdrli Kitajci.
Naš Janeza si zasluži, da se ga še dolgo spominjamo. Še posebno se ga bo spominjal imperialistični veleposlanik USA Mussomeli, ki mu je Janez levite bral.
P. S.: Nepremičninski davek, ki se obeta, je revolucionarno dejanje humanostov: tisti, ki ga ne bodo mogli plačati, bodo vsaj lahko umrli v svojih hišah.
