Domobranci in desničarji 2. december slavijo kot praznik, naši pa ga po pravici imamo za dan žalosti. Huje kot 1. november. Takrat so nam pred letom dni vzeli našega Danila Türka, v predsedniško palačo pa nam pripeljali Boruta Pahorja. Zdaj se drugi ljudje sprehajajo po predsedniški palači, kamor jih je Pahor navlekel. Ni več Mikličke, soproge, ki je tam delala red, brisala prah, prestavljala pohištvo in sploh v domačijskem slogu vodila predsednikovo kuhinjo. Neznano kam je izginil tudi vrstni kader bivšega predsednika iz Plave lagune – Vasilka Sancin, Igor Pribac, šef njegovega volilnega štaba, pa si še do danes ni opomogel in je še kar presenečen nad izidom volitev. Še kar dela analize.
Tako je tudi prav. Vsi naši smo bili presenečeni. Kaj pa smo dobili? Pahorja. Tipa, ki je v predsedniške sobane naselil zlato ribico in ki še do danes ni spregovoril niti ene same zgodovinske besede. Türku je to ratalo vsaj z besedo »drugorazredni«. Po tem se ga bomo naši s hvaležnostjo večno spominjali, če odštejemo podatek, da je za vožnjo z letalom v Sarajevo dal toliko, kolikor je petnajstletna bruto zajamčena plača slovenskega proletarca. Pahor pa zagotovo ne bo prišel v zgodovino. Prejšnji teden mu je uspel – kot se hvali – dosežek stoletja. V predsedniško palačo je za isto mizo spravil koalicijo in opozicijo. Zmenili se sicer niso nič, so pa vsaj srepo gledali drug drugega, ozračje je bilo naelektreno za eno manjšo trafopostajo. Takšen zborni sestanek se pri nas ni zgodilo že od Marije Terezije, če odštejemo osamosvojitev, pri čemer so naši partizani tako in tako zmagali že leta 1945.
Tak zgodovinski dogodek je bil tudi leta 1941, ko so se naši komunisti pod vodstvom Titeka in Stalina spravili skupaj s Hitlerjem, potem so se razšli, dogodek je po krivici zgodovinsko zapostavljen, pri tem moram rahlo okrcati naša dvorna zgodovinarja Repeta in Pirjevca. Delat, ne se zajebavat, fanta! Zgodovino je treba pisati na novo.
Če Pahorju priznamo, da je tiste iz koalicije in opozicije posedel, kakor jih je, za isto mizo (»hudobno« je najboljši izraz za ta sedežni red), pa nikoli nikomur ni uspelo, da bi za časa, ko je bil Drnovšek predsednik vlade, Kučan pa predsednik države – ta dva spravil skupaj. Še huje, Drnovšek je dal vrata med predsedniškimi in vladnimi prostori zakleniti. Še prej so zamenjali ključavnico. Kasneje je bilo nekaj konfliktov tudi v soseski Murgle, kjer je Kučanova mačka hodila dražit Drnovškovega psa in so nekajkrat morali posredovati kar varnostniki.
Tudi naš Zdenko Roter ne zna pojasniti, zakaj mu akcija sožitja ali sobivanja obeh predsednikov ni uspela. Za večno bo ostalo prikrito, kdo je bil bolj moder: Drnovšek ali Kučan, čeprav bi jaz stavil na Kučana, ki je menda že razmišljal o tem, da bi vojska malo uredila razmere, potem si je pa premislil. A to so samo govorice, Kučan ni tak in takšen nikdar ni bil, čeprav ga vsi, tudi Pahor, zmerjajo s stricem iz ozadja. On nima nobenega Kučanovega klana, on se v dnevne razmere aktualne politike ne vtika, ima neko nepolitično društvo Forum 21, katere tretjina članov je že v arestu, da se ve, kako nekateri ravnajo z našimi. V glavnem, Kučan je navaden slovenski upokojenec, ki živi od pokojnine kot vsi drugi naši. Hvala, Tonin, drugače bi kruha stradal.
Generalno gledano je Kučan protestant, hobi komunist in demokrat. In ni nobena mreža oziroma omrežje, kot ga je na TV napadla kmetica Olga Franca. Zato je naš Milan moral replicirati in je dejal, da ničesar v politiki ni počel za svojo korist, a so mu iz tabora JJ takoj fliknili v obraz murgelsko bajto. To, da hodi v Zvezdo k lastniku prijatelju in se tam včasih zadržujejo nekatere osebe, kot so Kardelj mlajši, ena tretjina pokojnega CK, dva udbovca itn., še ne pomeni, da se ob kremšnitah tke kakšno omrežje, ki izsesava javni denar. To so čenče, pravi Kučan in jaz z njim. Še v nobeni slaščičarni se ni izsesaval javni denar, ker Kučan svoje plača sam iz pokojnine – hvala, Tonin. Je pa res, da je to najdražja slaščičarna v najlepšem Jankovićevem mestu na svetu, a zakaj bi moral Kučan k t. i. »cerket-pepekom«, kot šovinistično označujejo neke druge slaščičarne! Kučan si zaradi zgodovine zasluži najboljše, če pa to ne, pa vsaj najdražje. Kučan je samo eden.
Kot je bil samo eden njegov vzornik in mentor Mitja Ribičič, ki ga Kučan občuduje in ima več sto razlogov za to. Če odštejemo Matijo Mačka, pri katerem imamo več tisoč razlogov za občudovanje in jih še danes domobranci iščejo po goščavah in jamah. A časi so se spremenili, naši odhajajo v pozabo in v večna lovišča ali pa so prisiljeni odstopiti. Kot je naredila sveta trojica iz protikorupcijske komisije. Verjemite mi, jokal sem ob presunljivem navajanju razlogov gospoda Klemenčiča, mislim, da v Ljubljani namesto domobransko-spravaškega potrebujemo bronasti spomenik Klemenčič-Selinšek-Praprotnik in pozlačeno besedilo: Kdo nam je ukradel državo.
Kučan ve, ampak on ne pove, ker bo spet kdo rekel, da ve, ker je omrežen. On ima najraje, da ga ni in da sam ve, kod hodi.