Tudi našega majorja Mitjo ni mogoče procesirati, ker se je zavzemal za ekologijo likvidacij, kar pomeni, da je sodobne okoljevarstvene trende obvladoval že leta 1945 in je prvi priznani ekolog pri nas. Lahko bi bil častni predsednik Trsa ali celo predsednik, kamor zdaj silijo Dušana Pluta, da bi Trsu malo popravil podobo, ki jo je zavozil Matjaž Hanžek. Plut bi s tem sebi samo še bolj omajal imidž, kolikor ga sploh še ima. Ko smo osvobodili deželo, smo se osvobodili tudi državnih sovražnikov, čeprav imajo nekateri zelo prav, ko trdijo (na primer Luka Juri), da je bilo delo malo šlampasto opravljeno, ker je nekaj domobrancev preživelo. Kakšni trije pa še danes delajo zgago po naši domovini in onečaščajo naš pravični komunistični boj za svobodo in napredek kontinuitete.
Po osvoboditvi, ki jo domobranci in klerikalci nesramno in nekaznovano imenujejo komunistična okupacija, smo izvolili dragega nam Tita za predsednika skupne domovine. Volitve so bile svobodne in demokratične, zato bi narod lahko izvolil tudi kralja Petra, pa ga ni, ker smo svobodne volitve zelo nadzorovali, da se ne bi primerilo kaj nepredvidenega. Ker bi lahko zmagala tudi meščanska desnica, a mi se za to nismo borili. Ali pa klerikalci, tudi za to se nismo borili. Oboji so sicer bili v naši Osvobodilni fronti OF imenovani, ampak so tam bili kot okupatorjevi ali imperialistični vohuni in smo vse procesirali, kot se spodobi, razen Janeza Stanovnika, ki je bil krščanski socialist in je pustil vero kot opij za ljudstvo ter stopil v komunistično partijo. Zato je tudi preživel in naredil silovito kariero s 5000 evri sicer imperialistične pokojnine, kar je po svoje tudi spodjedanje imperialističnega sovražnika. Lepo ga pozdravljam in dajem za eno mašo. Ziher je ziher.
To, da smo desetletja prisegali na Džugašvilija, ki mu pravijo tudi Stalin, je zgolj zgodovinska zmota, saj ga je Tito ob vsaki priložnosti okrog prinesel že takrat, ko se je v Moskvi usposabljal za najbolj tajne metode NKVD, ki so mu v domovini pomagale. Samo zato se je družil s sovjetskimi ljudmi in Stalinom, s katerim se je razšel leta 1948 in njegove oboževalce poslal na dopust na Goli otok sredi prelepega Jadrana. Še zdaj se nekateri preživeli nad tem otokom pritožujejo, in to v recesiji, ko ljudje še za kruh nimajo, kaj šele da bi šli na morje. V resnici so potem prišli lepi časi: vse je bilo od vseh tako, kot znova danes zahtevajo spontani vstajniki pod vodstvom Milana Kučana in oficirja za zveze Uroša Lubeja. Naše parole so bile: tovarne delavcem, zemljo kmetom, vse skupaj pa smo podržavili, da se ne bi zgodilo, da bi posamezniki bogateli na tuj račun. Zato smo bili na začetku vsi enako revni razen tistih, ki so imeli zgodovinske zasluge za našo industrializacijo in elektrifikacijo. Spodobilo se je, da imajo več, ker so imeli jasne vizije, kako bodo do več pripeljali tudi delavski razred. Naš Tito je imel dvanajst vil in devet rezidenc, to si je zaslužil v krutem boju z nacifašizmom in domačimi izdajalci. Šel je skozi številne ofenzive, preživel desant na Drvar, osebno osvobodil tako rekoč tri četrt Balkana in kasneje poleg vil in rezidenc dobil še 2345 cest, ulic in trgov, ki smo jih poimenovali po njem. Zato se je kasneje upravičeno samoimenoval za dosmrtnega firerja Jugoslavije, ki je razpadla, ko nam je Tito umrl in smo po zadnjih podatkih potočili natanko 45.678 hektolitrov solza za njim. Sem niso štete solze sovražnikov, ki so jokali – barabe – od veselja. Z vsega sveta so prišli kralji, cesarji, predsedniki in drugi, da so pogledali, ali je res mrtev.
Leta 1991 so Milan Kučan in njegovi komunisti skupaj z ZZB in Udbo osamosvojili Slovenijo. Temelje naši državi pa so postavili komunisti že leta 1941, ko so se uprli Hitlerju. Zgodovinsko je torej jasno, da so Slovenijo naredili komunisti, Kučan ima pa velike zasluge, ker je pretental jugoarmadnega sovražnika tako, da mu je dal nekaj orožja nazaj, v resnici je bila to finta. A je to še vedno zaupni podatek, za kaj je v resnici šlo – tako zelo, da tudi v arhivu ni nobenega dokumenta o tem. Edino, kar se je ohranilo, so Kučanove besede »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Ker pa je za zgodovino en stavek premalo, je Kučan dodal še drugega: »Najprej diskreditacije, potem pa še likvidacije.«
Najpomembnejši liki naše novejše politične zgodovine pa so ne nujno po vrstnem redu: Milan Kučan, Janez Stanovnik, Spomenka Hribar, Božo Repe, Jože Pirjevec, Veno Taufer, Zoran Janković (pogojno), akademik Darko Štrajn, pisatelj Vlado Miheljak, Gregor Golobič, Mitja Klavora, Ljubo Bavcon, Lojze Ude, Mitja Meršol - Lingvist, Janez Kocijančič in nekatere nižje sarže.
Naj živi demokratično socializem.
P. S.: Vsak dan v vsakem pogledu naša vlada vse bolj napreduje. Trenutno je v letu 1956.