ženska Dobra karma

Navade, s katerimi si zgradite samospoštovanje

krč, roka Svet24.si

Med koronakrizo je 22 ur na dan igral ...

janez jansa bobo1 Reporter.si

Kako je Janša klical na Reporter in spraševal ...

koroanvirus, aplikacija, sledenje, nadzor Svet24.si

Čakanje na delo se lahko še podaljša. Sledilna ...

UV-TRAVNER HOJS-pl Necenzurirano

Večerni obiski Aleša Hojsa na policiji

jelena karleuša Odkrito.si

Znan IQ Jelene Karleuše

Tanja Žagar Njena.si

Tanjo Žagar zasuli s čestitkami za drugo ...

Kolumnisti

Stric iz ozadja: Dvorne igre, bosanske Stožice in obrazi revolucije

Deli na:
Stric iz ozadja: Dvorne igre, bosanske Stožice in obrazi revolucije

Zoran Janković – v resnici ne govorimo o njem kot posamezniku, ampak kot o simbolu vsega tistega, kar naj bi pomenil. Pri Jankovićevih gre namreč za družinski klan, ki z neverjetno voljo in optimizmom zre v prihodnost. Včasih tudi zaradi svojega prvoborca Marjana Viranta, Jankovićevega tasta, ki je še danes pod komunistično prisego – pogine naj pes! In bo streljal, ko bo treba. Ta pomeni narodnoosvobodilne sile družine Janković. V Jankovićevem klanu vlogo finančnika igra sin Jure, ki je dokaz, da je mogoče ne glede na krizo, gole in lačne, v naši deželi živeti kolikor toliko spodobno življenje. Če najdeš osla, ki ti posodi tri milijone evrov. Ta klanska familijarna operacija seveda govori o tem, da bi Janković kot premier storil vse, da ne bi bili lačni – in tudi je. On je pridobil približno tri kilograme v enem mandatu, družina pa tudi ni videti podhranjena.
Zoran Janković pa je minister gradnje in gospodarstva v tem klanu. Zgradil je Stožice za naš denar in postoril še nekaj malenkosti v središču Ljubljane za naš denar, pri čemer je spoštoval načelo delo krepa človeka – da bi nekaj prihranil, ni plačal delavcev in podizvajalcev. Tako in tako so bili Bosanci.


Danilo Türk – gre za prvoosebni subjekt predsedniškega dvora. Türk je bil izvoljen za predsednika republike, to je po mnenju naših nekakšen ostanek socialistične miselnosti. Zato se je Türk v svojem mandatu spustil z vajeti in verige in dokazal, da v resnici dežela potrebuje carja, kralja ali vsaj nekoga, ki o predsedniški funkciji razmišlja širše. Kot naše Delo. Tam tudi široko razmišljajo, in ker so ekskluzivistični, imajo čedalje manjšo naklado. Tako je tudi naš Danilo Türk med mandatom pridelal premajhno število volivcev, da bi bil še enkrat izvoljen. On in njegov dvor sta nam skušala dopovedati, da si Slovenke in Slovenci zaslužimo luksuzno življenje, ne zgolj socialne države. Zato je eksperimentalno šel v Sarajevo za 90 tisoč evrov za pet ur, kar je svetovni rekord v času planetarne krize.
Potem je svojim sodelavkam za naš denar kupil nekaj spodnjih in zgornjih oblačil, iz svoje asistentke Sancinove pa je naredil izvedenko za Piranski zaliv. To je povzročilo namigovanja o njunih bližnjih srečanjih v Plavi laguni. Žal ni več predsednik, a to je drugorazredni škandal.


Afera Franc Rode – v bistvu govorimo o preizkusu nove novinarske zvrsti na Slovenskem – o tako imenovanem raziskovalnem preiskovanju dogodkov karba, ki se niso zgodili. Gre za žurnalistični prijem, pri katerem določiš tarčo, potem določiš dogodek in končno razplet. Ne glede na to, da se je dokazalo, da kardinal nima sina – čeprav so bile narejene tudi rasno primerjalne študije v skladu z nacistično zapuščino – pa je bil uspeh neverjeten. Naklada Dela je sicer padala kot kamen po strmini, vendar je ostala materija, s katero se bodo prihodnji rodovi študentov novinarstva lahko spopadali kot z velikanskim doneskom svobodnega slovenskega efdevejevskega novinarstva, cepljenega celo na teologijo. Junak tega pa je izumitelj Dejan Karba.


Spontano zbiranje ljudstva – začelo se je v Mariboru, kjer so zdrave socialistične sile ostankov padlih LDS in Zares organizirale predpremiero uličnih obračunov v prihodnosti. Demokracije naši ne prebavljamo več, ker je dolgočasna in zlasti nepredvidljiva. Neposredna ulična demokracija z granitnimi kockami pa vse reši tako rekoč čez noč. Bistveni cilj spontanega zbiranja ljudstva, ki se je potem razširil še na matico Ljubljano, pa je, da pridemo do novih obrazov. In se je zgodilo. Naj jih nekaj naštejem: Tone Partljič, Vesna Godina, Boris Vezjak, Spomenka Hribar, Nikola Damjanić, Miro Cerar mlajši, Jože Pirjevec, nekaj preživelih udbovcev, Darko Štrajn, Aleš Gulič, Niko Toš, Božo Repe, Dušan Keber, Vlado Miheljak, Matjaž Hanžek, Ljubo Bavcon … V povprečju so ti novi obrazi stari 58 let, so neposredni ali posredni nosilci ideologije LDS in Zares, nekateri so znani po svoji trdi komunistični preteklosti, kar je za naše samo dobro, ker bo takrat, ko dobimo oblast, spet potrebna trda roka. Zato na zbiranjih ljudstva nosijo transparente Vse politike v Barbarin rov in Potrebujemo novi Goli otok. Prihodnost je zajamčena.


Mitja Meršol – v resnici gre za človeka in misleca, ki v teh težkih časih vladavine JJ jamči, da naša slavna preteklost ne bo nikdar pozabljena. Da je še vedno med nami duh udbovstva, ki je v resnici varoval smrt fašizmu, svobodo narodu, ki širi pozitivno miselnost, da se ovajanje splača in plača in dokazuje, da imamo res demokratični parlament! Navsezadnje je bil Meršol izvoljen po volji ljudstva, ki ga je nekoč ovajal za potrebe komunistične partije in njene oblasti. Meršol je sam povedal, da je delal v korist takratne države in da nikomur ni hotel nič žalega. Če se je komu kaj žalega zgodilo, ne gre kriviti Meršola, ampak žrtev. Tako je vedno bilo – v komunizmu in nacizmu.

P. S.: V letu 2012 smo dobili novo TV-postajo. Ne veste? Niste edini.

Loading...