Policija je zoper nosilce takšnih napisov vložila kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Toda tožilstvo je presodilo, da ne gre za kaznivo dejanje in je ovadbe zavrglo. Seveda se je premier Janez Janša odzval, na tviterju je zapisal, da gre za sramoto brez primere.
Čeprav bi težko rekli, da takšni napisi ne spodbujajo vsaj sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, pa je tožilstvo res ravnalo v skladu s svojo že več let uveljavljeno doktrino. Iz 297. člena kazenskega zakona, ki opredeljuje to kaznivo dejanje, namreč izhaja, da je javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kaznivo, »če je storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir«. Očitno je tožilstvo presodilo, da takšni napisi zoper Janševo politiko (predvsem pa zoper njega osebno) ne morejo ogroziti ali motiti javnega reda ali miru. Stvar je zelo na robu.
Za tožilstvo bi bili morda znaki kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva izpolnjeni, če bi na primer protestniki odšli do sedeža SDS na Trstenjakovi ulici in ga začeli obmetavati s kamenjem ali, če bi napadli koga od ljudi iz SDS oziroma podpornikov te stranke.
Za zdaj kakšnega nasilja na protestih (še) ni bilo. A glede na »ljudske vstaje« v letih 2012 in 2013, prav tako v času Janševe vlade, vemo, da se lahko vse skupaj hitro sprevrže v nemire in tudi divjanje manjšega, bolj militantnega dela protestnikov. Za tožilstvo bi bili morda znaki kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva izpolnjeni, če bi na primer protestniki odšli do sedeža SDS na Trstenjakovi ulici in ga začeli obmetavati s kamenjem ali, če bi napadli koga od ljudi iz SDS oziroma podpornikov te stranke. Tedaj bi lahko povezali klicanje k smrti določene politike z ogrožanjem javnega reda in miru oziroma še s čim hujšim.
Tožilstvo se s sedanjo razlago ni odmaknilo od svoje prakse v preteklosti, lahko pa bi seveda ravnalo tudi drugače in zoper storilce vložilo obtožni predlog. Če bi presodilo, da že sami tovrstni zapisi-pozivi lahko v kontekstu več tisoč glave množice protestnikov ogrozijo javni red in mir. Ni potrebno veliko domišljije, da si to lahko predstavljamo in morda tudi ni daleč čas, ko se bo tudi zgodilo, saj bodo strasti postale že preveč razvnete.
Vse napisano je zgolj pravni vidik zadeve, ki pa ima ozadje v širšem družbeno-zgodovinskem kontekstu. Najprej glede same dikcije smrt janšizmu-svoboda narodu. Če bi namesto tega pozivali »ustavimo« janšizem (kot način politike) ali »konec« janšizmu, bi šlo za legitimno izražanje nestrinjanja s politiko Janše oziroma SDS. Čim se vključi beseda smrt, postane vse skupaj v hipu nevarno.
Očitno je tožilstvo presodilo, da takšni napisi zoper Janševo politiko (predvsem pa zoper njega osebno) ne morejo ogroziti ali motiti javnega reda ali miru. Stvar je zelo na robu.
Ni dvoma, da je besedna zveza vzeta iz gesla med drugo svetovno vojno »smrt fašizmu- svoboda narodu«. Torej načeloma naj bi šlo za partizanski pozdrav, poziv za uničenje fašizma in osvoboditev izpod okupatorjev. Toda, kot vemo, je upravičeni in hvalevredni upor zoper okupatorja vodstvo komunistične partije zlorabilo za izpeljavo krvave revolucije in pohod na oblast. Pri tem se komunisti še zdaleč niso omejili le na zmago nad fašizmom in okupatorji, pač pa k uničevanju vseh, ki so jim bili na poti do oblasti. Ali pa so vsaj domnevali, da so jim na poti. Zanetili so državljansko vojno. Pobili so množico ljudi, ki s fašizmom in nacizmom niso imeli nič, so jih pa samovoljno razglasili za fašiste oziroma izdajalce, da so imeli razlog za »likvidacijo«.
Smrt fašizmu-svoboda narodu je bilo torej dejansko geslo revolucionarjev za pridobitev oblasti nad tem istim narodom, za katerega svobodo so se uradno borili. Partizanski upor (velika večina partizanov ni bila komunistov) so zlorabili za obračun z vsemi nasprotniki. Hitro si bil razglašen za fašista/izdajalca, jasno pa je bilo tudi, kakšna kazen te za to doleti. Smrt. Velja tudi poudariti, da je (bil) boj zoper nacizem in fašizem ne le legitimen, ampak nujen. Prav tako pa je (bil) legitimen in nujen tudi boj zoper komunizem.
Skoraj gotovo je, da bi v Ljubljani že prišlo do fizičnega nasilja, če bi se ob sedanjih protivladnih protestnikih pojavili še tisti provladni z napisi smrt kučanizmu ali pa smrt komunizmu. Stvari bi eskalirale v neposreden konflikt. Če ob klicanju k smrti dodaš izpeljanko iz priimka nekoga (janšizem), ne moreš reči, da gre zgolj za protest proti določeni politiki. Je tudi poziv zoper človeka, ki to politiko pooseblja.
Če ob klicanju k smrti dodaš izpeljanko iz priimka nekoga (janšizem), ne moreš reči, da gre zgolj za protest proti določeni politiki. Je tudi poziv zoper človeka, ki to politiko pooseblja.
Prepričan sem, da se zdi vsaj majhnemu delu protestnikov nasilje zoper Janšo in »njegove« upravičeno. V prej opisanem zgodovinskem kontekstu je to zlovešče. Ob tem je res, da vsebuje politika sedanjega premierja tudi vrsto stvari, do katerih ima velik del Slovencev izrazito odklonilen odnos. Glede na to, kako premier, njegovi podporniki (imajo odlično platformo na družbenih omrežjih) ter njegovi mediji ravnajo, to niti malo ne čudi.
Ponižujoč in nestrpen odnos, ki ga pogostokrat izrazi(jo) do drugače mislečih, res utrjuje volilno bazo SDS, a hkrati krepi odklonilen odnos ostalih. Polarizira družbo v neproduktivni smeri. Ne gre za pluralizem, ampak za hujskaštvo. Podobno kot te radikalni levičarji v Sloveniji hitro razglasijo za fašista ali vsaj podpornika fašizma, te podporniki Janše hitro razglasijo za komunista, udbomafijo, piškotarja... To je destruktivno.
Vse, kar družbo dela bolj agresivno, je slabo. Napisi »smrt janšizmu« so vredni odklanjanja in obsojanja. Gre za hujskanje, ki lahko vodi celo v nasilje.
