Odločitev ustavnega sodišča do ostala zapisana z velikimi črkami v slovenski zgodovini. Prvič se je namreč zgodilo, da je nastal – v samem vodstvu pravosodnega sistema – papir, ki je neizpodbitno povedal, kakšna je bila naša polpretekla zgodovina. V formalnem pogledu bodo sedaj sledili predlogi, češ, če je bil Josip Broz šef zločinske vojske, ki je pol stoletja pustošila po domovini, zakaj moramo potem trpeti spomenike njegovih oprod na najbolj občutljivih mestih. V prestolnico Ljubljano je tako vžgan pentagram pomnikov Brozove revolucije, ki hkrati pomenijo »kulturno« središče slovenstva. V neposredni bližini parlamenta je grobnica narodnih herojev, poleg nje je Tršarjev spomenik revolucije in Kardelja, malo stran se grozeče pne Boris Kidrič, ob vhodu v novo Jankovićevo garažo pa slovenstvo proslavlja še enega junaka z Josipove liste, Franca Rozmana - Staneta. Tega smo v najhujši gospodarski krizi tudi izvozili v obliki kovanca: najdete ga od Baltika do Jadrana, od Urala do Atlantika, kot bi se izrazil Winston Churchill.
Samo vprašanje časa je, kdaj bodo postavili ustavnemu sodišču vprašanje oziroma zahtevo o prepovedi drugih simbolov nacionalnega socializma v prestolnici in zunaj nje. Namerno smo rekli nacionalni socializem, kajti slovenski komunizem ni bil uvožen kot drugod v Evropi, temveč je nastal doma. Prav tu ga še danes slavijo, kot so antični Grki oboževali prvo od muz, Mnemozino, muzo spomina. Slovenci smo narod nacionalnega socializma: z izvozom kovanca za dva evra smo to dokazali zadnjič.
Prej smo to dokazovali tolikokrat in na toliko načinov, da se je to vtisnilo v narodovo podzavest. Ognjeni žig nacionalnega socializma pri Slovencih je še toliko bolj globok, ker smo v krutosti postavljanja »novega reda« prehiteli celo Hitlerja. Razrednemu genocidu, ki je bil produkt Brozove države, smo dodali nekatera neizmerna znamenja krutosti, ki so živa še danes. Februarja leta 1990 sem na Dolničarjevi cesti v Ljubljani slišal naslednjo pripoved: škof Lenič je bil takoj po vojni zaprt. Zasliševal ga je Mitja Ribičič. Ta je Leniča spravil na vse štiri, da je hodil po pasje. Potem mu je v usta porinil latinsko Biblijo in storil, da je racal po sobi. Vmes ga je tepel z umetelnim bičem in ga silil govoriti »jaz sem pes«.
Po več kot dvajsetih letih sem v Parizu slišal neverjetno podobno zgodbo. Povedal mi jo je Franc Turšič, emigrant in eden od Slovencev, ki so v razmerah najtežje konkurence uspeli. Franc Turšič je imovit človek, njegova politična znanstva na najvišjem nivoju francoske republike so pripomogla k priznanju Slovenije in nastanku prve ambasade RS v Parizu leta 1993. Turšičev oče je bil v na enem od morišč zvezan skupaj z očetom Pedra Opeke: 7. junija 1945 je bil tudi streljan. Drugače od očeta Opeke (eden od štirih preživelih v povojnih pobojih), ni imel te sreče. Turšičeva mati je bila takoj po vojni v istih zaporih kot Angela Vode, kjer je danes proces v zadevi Patria proti vodji slovenske opozicije. Zasliševal jo je isti Mitja Ribičič. Tedaj je imel 25, Turšičeva mati 27 let. Vselej je zahteval, da se pred njim sleče, potem jo je spravil v pasji položaj in ji v mednožje porival policijsko palico. Nadaljevanje ni za bralstvo Reporterja. Franc Turšič je pripravljen to izpričati pred sodiščem.
Mitja Ribičič živi v luksuzni partijski vili v neposredni bližini (20 metrov zračne črte) spomenika revolucije in se mu tako kot drugim krvnikom ni zgodilo nič. Ko bo umrl, bo zveza borcev v Delu (če bo še obstajalo), objavila ganljiv nekrolog. Priklonil se bo tudi sedanji predsednik republike Danilo Türk. Vendar Mitja Ribičič ni kakšen nenadejani sadist ali spolni iztirjenec: počel je strašne stvari, vendar bi ga kdo utegnil še prekositi. Je zgolj logičen produkt tiste kaste, ki jo Slovenija še danes obožuje, čeprav je izprijena, neinteligentna in skregana s počelom družbene evolucije.
Kot je tudi današnja družbena stvarnost v Sloveniji samo logičen produkt revolucije. Ravnokar smo izvedeli, da bo Zoran Janković odločujoč dejavnik na prihodnjih volitvah. Kaj vse so napravili Zoran Janković in njegovi sinovi, pišejo vsak dan mediji. Očitki letijo na krajo, manipulacijo, davčne utaje, grožnje z umori itd. Vendar je Zoranu Jankoviću to dovoljeno, ker pripada isti kasti kot Mitja Ribičič. Slovenstvo pa to tolerira, kajti prav ta kasta mu je v globino podzavesti postavila spomenik revolucije. Temu pa je vse dovoljeno.
Če bi kdorkoli iz opozicije napravil eno samo transakcijo z bančno kartico, ki ne bi bila popolnoma legalna, bi ga to odstranilo s političnega prizorišča. Levici pa je dovoljeno vse: krasti, ubijati, zanikati preteklo identiteto (Milan Kučan), ropati, uživati v kaviar komunizmu in biti hkrati na oblasti že dvajset let. In odlikovati vse, ki so počeli podobno (Danilo Türk).
Imamo malo upanje, da bodo volitve 4. decembra povedale, kaj je z našim nacionalnim socializmom narobe.