Takšna reakcija odgovorne urednice samooklicanega »osrednjega slovenskega časnika«, ki zaradi škandala seveda ne bo odstopila, je bila pričakovana. To, da je takoj niso odpoklicali lastniki iz Pivovarne Laško, je večji problem. Res pa je tudi, da je odgovorna urednica v tej zgodbi samo politična izvršnica, novinar, ki je spisal sporne članke pa le navaden »kmet na šahovnici«. Obstaja kar precej indicev, da naj bi sled za režiserji medijskega umora kardinala Rodeta vodila naravnost v kabinet predsednika republike.
Da je medijska afera najbolj koristila sedanjemu predsedniku republike, je zadnjič na POP TV ušlo lobistu, ki je imel svoje čase podjetje za lobiranje in svetovanje skupaj s prvim »postreščkom« Gregorja Golobiča, Bogdanom Biščakom. Drži njegova teza, da so tako ukradli pozornost Borutu Pahorju. Kandidatu, ki najbolj ogroža ponovno izvolitev sedanjega predsednika republike. Prav tako se ve, da je Delo politična postojanka, pravzaprav nekakšen »stražni stolp« kabineta z Erjavčeve. O Danilu Türku v tem časopisu ne moremo prebrati nič slabega. Prav ničesar niti o Vasilki Sancin.
Odgovorna urednica je svoj prisrčni odnos s predsednikom javno demonstrirala na novoletnem sprejemu za novinarje. Tudi ni skrivnost, da predvolilno kampanjo za Danila Türka v ozadju krmari Gregor Golobič. Gre za tistega politika, ki je med tranzicijo skoraj ves čas skrbel za »primerno« kadrovsko politiko v največji časopisni hiši. Tudi o Golobiču v Delu ne moremo prebrati nič slabega. Nekdanjega odgovornega urednika, ki je pred leti o tem prvem Kučanovem izvršniku napisal ne preveč prijazen članek, so takoj dali v karanteno in od tedaj ne sme več pisati komentarjev. V petek pa je politikantstvo odgovorne urednice in Dela v Financah na svojem primeru razkrinkal še publicist Alojz Ihan.
Iz Delove črne vdove danes zaudarja bolj kot iz Pivovarne Union, kjer lastniki časopisa varijo pivo. Delu ni pomoči. Že njegovo ime je popolni komunistični anahronizem, časnik pa je že od ustanovitve naprej, ko je bil glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), predvsem v funkciji politične propagande. Tako kot iz propadlega »sestrskega« Vjesnika na Hrvaškem tudi iz Dela ne more nastati profesionalen sredinski časopis, v katerem bi bila pluralnost mnenj bogastvo.
Delo je bilo, je in bo do klavrnega konca največja sramota slovenskih tiskanih medijev. Tudi teza, da si lahko z novim vodstvom povrne kredibilnost, je bolj na majavih nogah. Nekdo, ki ni imel nikoli kredibilnosti, si je ne more povrniti. Prodane naklade, ki zadnjih deset let pada kot kamen, po aferi Rode pa se je vsul nov plaz odpovedi naročniških razmerij, ne bo moč kar tako ustaviti. Samo Delo, brez Slovenskih novic, na katerega račun že dolgo živi, ne vzdrži več nobenega ekonomskega računa. Prihodki od prodane naklade in oglaševanja že dolgo ne zadoščajo za kritje enormnih stroškov. Predvsem zelo visokih plač najmanj dvakrat prevelikemu številu novinarjev. Med njimi je kar precej takih, ki vsak mesec v žep pospravijo tri tisočake evrov neto in več.
Če si morda kdo želi nekoliko pospešiti propadanje Dela, ni treba zvišati DDV vsem tiskanim medijem. Če lastnik ločeno proda Slovenske novice, bo zgodbe hitro konec. Do tedaj pa bodo »medijski morilci« iz črne vdove še naprej vdano služili svojim političnih gospodarjem. Blatili njihove politične nasprotnike in pisali hvalospeve kaviar levičarjem.
Pisec zgodbic o domnevnem očetovstvu kardinala Rodeta je v času vladavine premierja Boruta Pahorja in koalicije KGB v Sobotni prilogi Dela objavil tako prijazen intervju s partnerjem tedanje notranje ministrice, odvetnikom Mirom Senico, da bi se še bralkam Jane, ki so še iz časov »rdeče baronese« Bernarde Jeklin vajene vsega hudega (najbolj izprijenih političnih manipulacij), orosilo oko.
