Poleg gotovine v vrečkah, za katero se običajno izgubi sled, razen če ne gre za označene bankovce, to je za organe pregona eden lažjih načinov odkrivanja korupcije, obstajajo bolj ali manj (ne)legalne metode (pod)kupovanja ljudi.
Tako v Sloveniji kot številnih državah po svetu se lahko pod oznako lobiranja skriva marsikaj. Glavna tarča lobističnih organizacij poleg politikov so tudi javni uslužbenci. Vsi tisti, ki imajo v državi glavno besedo pri odločanju. Da potem primerno lobistično stimulirani ne odločajo v obče dobro, pač pa le v dobro izbranih posameznikov, skupin in podjetij. V okoljih, kjer je država za politične elite le plen, lahko taki posli prav cvetijo. Še posebno tam, kjer je država lastnik velikih monopolnih podjetij, bank in zavarovalnic, to političnim elitam poleg politične daje tudi veliko finančno moč, in s tem ponuja tudi veliko skušnjav. Transparentna privatizacija (para)državnega premoženja pa ostaja edina rešitev v dobro nas vseh davkoplačevalcev.
Slovenija je majhna država. Država, kjer se veliko ljudi pozna med sabo. Država, v kateri se socialna omrežja med sabo lahko močno prepletajo: po politični, prijateljski, sorodstveni ali interesni liniji. Slovenija je tudi država, v kateri so trume zasebnikov odvisne od državnega sektorja. In potem ti kot glodavci skačejo z ene ladje na druge, kot se pač menja oblast. Večinoma gre za ljudi, ki ne znajo sami preživeti na trgu, odvisni so od državnih poslov ter pogodb s podjetji v pretežni državni lasti. Tudi tujci, tisti, ki še niso zbežali iz Slovenije, so se (morali) prilagoditi lokalnemu okolju in navadam. Tuje lastništvo, če vzamemo samo največjo komercialno televizijo in največjega brezplačnika, ni prav noben garant, da se v Sloveniji ne bi poslovalo po »slovensko«.
Država je v dvajsetih letih postala velika gnojna jama, v kateri brodi tudi veliko tistih, ki se v medijih radi predstavljajo za neodvisne strokovnjake ali predstavnike kake (ne)odgovorne civilnodružbene pobude. Tudi ti radi podležejo skušnjavi debele denarnice in se dajo vpreči v razne lobistične akcije ali so celo produkt določenega lobista. Za nagrado pa običajno sledi plačilo – donosna svetovalna pogodba pri velikem (para)državnem podjetju. Za ekonomiste in pravnike velja, da ljubijo denar. To velja tudi za kakšnega profesorja ekonomije ali prava, ki se rad pojavlja v medijih s svojimi »strokovni« mnenji. Poleg profesure ima za »popoldansko dejavnost« še kakšen s. p. za poslovno ali pravno svetovanje. Za življenjski slog na veliki nogi, h kateremu skoraj obvezno sodijo tudi veliki terenski avtomobili, ne zadošča samo profesorska plača.
V sedanji vladi naj bi bil najbolj na prepihu lobistov finančni minister. V ozadju pa so tako politični kot poslovni motivi. Slišati je, da proti ministru, ki je trden kot skala in nedojemljiv za takšne in drugačne lobistične prijeme, spletkarijo celo ljudje iz lastne stranke. Tisti, ki jim je politika le sredstvo za zadovoljitev lastnih poslovnih interesov in interesov z njimi povezanih poslovnih prijateljev. V igri naj bi bile tokrat nove igralniške koncesije, o čemer pa minister noče prav nič slišati. Tako kot ne o morebitni novi vladni koaliciji, v kateri bi imeli glavno besedo spet »strici iz ozadja«. Pri ministru se zato ponavlja podobna zgodba medijskega umora, kot jo je zadnjih dvajset let deležen sedanji predsednik vlade. Finančnega ministra je treba zaradi političnega motiva zrušitve sedanje koalicije in ponovnega prevzema oblasti strokovno diskreditirati in prikazati v luči nesposobnega bebca.
Že več let je velike lobistične apetite mogoče opazovati tudi pri varuhih konkurence. Sume lepljivih prstkov pri uslužbencih tega državnega organa, ki ima izjemno moč, večjo kot si splošna javnost sploh predstavlja, bi lahko potrdili ali ovrgli z dokaj enostavno in na zahodu uveljavljeno metodo: da bi kakšen sedanji ali bivši predstojnik urada ali njegov uslužbenec moral dokazati izvor svojega premoženja. Pa še kateri od (padlih) tajkunov bi lahko ob tem povedal kakšno zanimivo anekdoto.